Začetek konca 67 let stare slovensko-hrvaške zgodbe

Spoštovani! Verjetno gre zgolj za naključje, da arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško stopa v veljavo na dan, na katerega smo v Jugoslaviji praznovali Dan republike. A dejstvo, da nekdanji republiki skupne države prav na ta dan praktično zapirata eno od bolj razgretih tem, ki so izbruhnile skupaj z razpadom nekdanje SFRJ, vsekakor nosi v sebi neko simboliko.

O arbitražnem sporazumu je bilo vse od »ljubljanske deklaracije« Boruta Pahorja in Jadranke Kosor lanskega septembra prelitega mnogo črnila, razbita marsikatera tipkovnica in izgubljen marsikateri las. A če velja, da je (prosto po von Clausewitzu) zunanja politika le nadaljevanje notranje politike z drugimi sredstvi, potem sta tako slovenska kot hrvaška notranja politika pred velikimi spremembami.

O tem, da z uveljavitvijo arbitražnega sporazuma in posledično rešitvijo mejnega spora teren izgubljajo predvsem tiste politične sile, ki so na obeh straneh Sotle z rednim pogrevanjem napetosti pridobivale poceni politične točke, smo tudi na tem mestu že pisali. Morda se zdi samo po sebi umevno, a v času, ko se tako Slovenija kot Hrvaška soočata s težavami, ki silovito majejo tako gospodarsko kot politično stabilnost obeh držav, je umik mejnega vprašanja z »jedilnika« odnos med državama neskončno pomemben.

Ne samo, da mejni spor ni več priročni zapik, v katerega bi se lahko tako Ljubljana kot Zagreb zatekla, ko bi se jima zataknilo doma, tudi gospodarsko sodelovanje med državama bo zdaj lahko – če bodo glave še naprej ostale trezne – doseglo nove vrhove, pri čemer bosta imeli korist obe strani. In nenazadnje, tudi občutek, da se skupna zgodovina obeh držav začne in konča v Piranskem zalivu, bo počasi, a zanesljivo izginil.

Slovenijo in Hrvaško namreč povezuje vse kaj drugega kot tistih par kvadratnih kilometrov sporne zemlje in nekaj sto litrov morja. Ko je Jugoslavija razpadala, sta si takratni komunistični partiji obeh držav bolj ali manj stali ob strani in poskušali preprečiti pohod Slobodana Miloševića, srbskega nacionalizma in vojne vihre, ki je temu sledila. Slovenija jo je pri tem iz različnih razlogov bolje odnesla, a tako pač je.

Obe državi pa povezuje tudi 29. november. Na današnji dan pred 67 leti se je začelo drugo zasedanje AVNOJa, na katerem so se delegacije šestih jugoslovanskih narodov odločile, da bodo tudi po vojni živeli v skupni državi. No, Slovenija in Hrvaška pa sta takrat (morda nezavedno, morda pa tudi ne) takrat stopili tudi na pot, ki je v končni fazi oba naroda pripeljala do samostojnosti. Malo znano dejstvo je, da je takratno vodstvo jugoslovanske komunistične partije z Josipom Brozom Titom na čelu tako Slovencem kot Hrvatom zagotovilo, da kljub bivanju v skupni državi pravica do samoodločbe narodov ostaja nedotaknjena. In ker so mednarodno priznane meje eden od temeljev državnosti, lahko – z malo patetike – zapišemo, da smo na današnji dan priča začetku konca 67 let stare zgodbe.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc