Sporazum Pahor-Kosor: mat v dveh potezah
|
Spoštovani! Petkovemu dogovoru med slovenskim premierom Borutom Pahorjem in njegovo hrvaško kolegico Jadranko Kosor ne gre zmanjševati pomena. Odprava blokade pogajanj hrvaške o vstopu v EU je velika stvar in dejstvo, da je bil dogovor dosežen po tem, ko so v Zagrebu premiera zamenjali s premierko, ni nepomembno.
Vendar pa dogovor, ki je bil glede na hitro slabšajoče se odnose med državama, sklenjen izjemno hitro, pušča kar nekaj odprtih vprašanj. Na nekatera je včeraj z nastopom na državni televiziji poskusil odgovoriti premier Pahor. Med drugim je dejal, da si je Slovenija s tem zagotovila dostop do odprtega morja, poleg tega pa naj bi bil sporazum o meji ratificiran pred ratifikacijo hrvaškega vstopa v EU.
In tu se stvari zapletejo. Pozoren bralec je namreč lahko v petek prebral marsikaj. V sporočilih za javnost in v poročanju medijev je bilo veliko navlake, a najbolj je bodlo v oči tisto, česar tam ni bilo. Gre namreč za določilo sporazuma, po katerem se Ljubljana in Zagreb strinjata, da se meja določa glede na stanje 25. junija 1991, torej na dan osamosvojitve obeh držav, ter da noben dokument ali enostransko dejanje katerekoli od držav ne bo podlaga za reševanje spora.
Težava je v tem, da obstajajo tri uradne dikcije tega določila: Tako, kot smo jo zapisali zgoraj, se pravi »dokument ali enostransko dejanje«, je zapisana v uradnem sporočilu hrvaške vlade. V slovenskem prevodu pisma, ki ga je Kosorjeva (kako ljubko) poslala predsedujoči EU Švedski kar iz Pahorjevega faksa, pa je zapisana zgolj besedna zveza »enostranska dejanja«, brez besede »dokumenti«. No, v uradnem sporočilu slovenske vlade pa ta točka sporazuma sploh ni navedena.
Zakaj je to pomembno? Zato, ker je od tega odvisna usoda sporazuma Drnovšek- Račan. Če bo obveljala dikcija iz hrvaškega sporočila, potem je sporazum dokončno mrtev. Če pa bo obveljala dikcija iz (ne pozabimo) slovenskega prevoda Kosorinega pisma, potem se Slovenija zelo verjetno lahko sklicuje na sporazum, ki je bil doslej najboljši poskus ureditve problema.
No, potem je seveda tu še točka, po kateri naj bi do ratifikacije hrvaškega članstva v EU v slovenskem parlamentu določili način, na katerega naj bi se mejno vprašanje urejalo. To seveda ne pomeni, da bo mejno vprašanje do takrat urejeno. In tu se spet zaplete. Premier Pahor je včeraj dejal, da to pomeni točno to. Ne sicer dobesedno, pač pa, da je v zadnjem Rehnovem predlogu o arbitraži, za katerega se obe strani strinjata da je temelj za iskanje rešitve, določeno, da bo meja določena in ratificirana pred hrvaškim vstopom v EU. Prav tako naj bi bil tam zagotovljen dostop Slovenije do odprtega morja.
Če je to res, potem v petek sklenjeni dogovor morda res ni tako zelo slab, kot se zdi na prvi pogled. A, da bi Pahorju res uspel tak »mat v dveh potezah«, bo potrebno najprej doseči, da bo o meji res odločala arbitraža in da bosta ti dve določili (o roku za določitev meje in o odprtem morju) ostali tam notri. Do tja pa je še dolga. Da o hrvaški navadi, da pozabijo na obljube potem, ko dosežejo svoje, sploh ne govorimo.
Skratka: Če naj premieru Pahorju verjamemo, se je fant odločil za tveganje galaktičnih razsežnosti. Pri tem je verjetno za uspeh zastavil dostop do odprtega morja, mejo na Muri, svojo politično kariero in Joška Jorasa.
No slednjega ne bo škoda v nobenem primeru, vse ostalo pa lahko povzroči konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.
takim komemntatorjem z veseljem podarim doživljensko zalogo kondomov.
Z njimi bomo mi pač morali preživeti, svoje potomstvo pa z veseljem obvarujem sožitja z njihovim potomstvo. Tista dva kondoma me ne bosta obubožala – press 😛
@NoMercy: Tvoja doživljenjska zaloga kondomov obsega dva komada? Sožalje… 😈 Sicer pa sklepam, da se z zgornjim tekstom ne strinjaš?
Vprašanje: Ali je res tako pomembno kakšen status zaradi dikcije pisma dobi sporazum Drnovšek-Račan, ki je, vsaj za Hrvaško stran, mrtev že od njegove neratifikacije? Tako ali tako naj bi se vračali na stanje 25.6.
Kar pa se tiče meje, kakor sem jaz razumel Pahorja, sicer res ni bilo sklenjeno, da mora biti meja določena pred vstopom Hrvaške v EU, mora pa biti ratificiran sklep o arbitraži. In potemtakem se arbitraža lahko konča tudi po tem, ko je HR že v EU, ampak ker bo arbitraža zavezujoča, je torej že sam sklep o arbitraži rešitev problema.
@Luka: citirano po RTVSLO: “dikcija v besedilu [Rehnovega predloga] je taka, da mora biti ta sporazum pred vstopom (Hrvaške) v EU ratificiran, tako da tukaj ni sence dvoma”
Skratka: Vsem nam je jasno, da sporazum iz Ljubljane določa način rešitve do ratifikacije hrvaškega članstva v EU. Pahor pa očitno cilja na to, da sam Rehnov predlog določa določitev meje pred ratifikacijo pristopa v EU. Zato “mat v dveh potezah”.
Kar se pa sporazuma Drnovšek – Račan tiče, je pa tako: za Hrvate je seveda nepomemben, za Slovenijo pa je jasno pomemben. Spomni se Oglejskega sporazuma, ki ga je Slovenija (Peterle kot zunanji minister) zgolj ratificirala, pa so nas vseeno stisnili pred podpisom asociacijskega sporazuma z EU. Rezultat je bil znani španski kompromis.