Konflikt, ki ga ni bilo

Spoštovani! Z današnjo odločitvijo ustavnega sodišča, da je zakon o ratifikaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško ustaven, se, upamo, vendarle končuje eno od bolj žalostnih poglavij telenovele, ki sliši na ime slovensko-hrvaški odnosi. Resnici na ljubo, drugačne odločitve sodišča ni bilo pričakovati, sploh ne po tistem, ko je sodišče pred časom samo besedilo sporazuma že razglasilo za skladno z ustavo.

Več kot očitno je, da se odnosi med državama izboljšujejo vse odkar sta septembra lani premiera Pahor in Kosor dosegla preboj. Še več: pretekli teden je Hrvaška tudi sporočila, da se strinja s tem, da se vprašanje dolga Ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem in s tem povezano vprašanje premoženja te banke na Hrvaškem rešuje v okviru pogajanj o nasledstvu nekdanje skupne države, s čimer je končno odstranjen še zadnji mlinski kamen, ki sta si ga državi nespretno, a verjetno neizogibno, obesili okoli vratu v kratki, a burni zgodovini medsosedskih odnosov.

V zadnjih devetnajstih letih je bilo bolj ali manj jasno, da so se na zaostrovanju med sosedama gradile cele politične kariere. A kako zelo je to držalo, je postalo jasno pretekli teden, ko je na Hrvaškem v vsej silovitosti izbruhnila že dlje časa tleča politična kriza. Zakuhal jo je nekdanji premier Ivo Sanader, ki je, bežeč pred korupcijskim škandalom in verjetno obtožnico, napovedal vrnitev v hrvaški Sabor, kjer ga kot poslanca čaka imuniteta.

Sanaderjeva vrnitev v politiko (od koder ni nikoli zares odšel) seveda neposredno destabilizira že tako notranjepolitično šibko vladajočo HDZ, katere velmožem so se seveda takoj sprožili samoohranitveni nagoni in ki so tako jeli Sanaderja čim bolj diskvalificirati. Posledično v javnost prihajajo stvari, ki marsikaj pojasnjujejo, po drugi strani pa tudi odpirajo marsikatero vprašanje.

Zdaj se je namreč potrdilo, da Sanader ni odstopil z mesta premiera, temveč je bil z njega bolj ali manj odstopljen, kot se reče. Ne samo to. Takrat je kot razlog za odstop navedel svojo pokončno držo, češ da ne misli barantati s hrvaškim ozemljem v zameno za vstop v Evropsko unijo. Hrvaški politični komentatorji so njegovo odstopno izjavo ocenjevali za izjemno državniško držo, s tem pa dogovor Pahor – Kosor, ki je ekspresno hitro sledil Sanaderjevmu odstopu, še bolj izpostavili obtožbam o narodnem izdajstvu in podobnim nebulozam. Zdaj pa se je izkazalo, da je bila izjava o barantanju z ozemljem čisto navadna izmišljotina, ki jo je Sanaderju kot priročen izgovor ponudil njegov politični sopotnik Andrija Hebrang.

Kar pomeni, da so bili odnosi med država zgolj orodje nekega politika, ki je za ceno lastnega političnega preživetja netil medsosedsko sovraštvo, ki je – ko je taisti politik usahnil s prizorišča – izginilo kot kafra. S tem seveda nismo povedali ničesar novega, a človek je še vedno presenečen, ko so tovrstne dejavnosti razgalje v vsej svoji podlosti. Zato lahko vprašamo dve stvari. Prvič: Ali imamo tudi na tej strani Kolpe ljudi, ki so politični kredo gradili na umetnem ustvarjanju konflikta, ki ga v bistvu nikoli ni bilo in drugič: Ali ni prav tovrstno podpihovanje ustvarjanje sovraštva tisto narodno izdajstvo, ki so ga bila polna usta politikov tipa Sanader?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc