Referendum o višini trave na nogometni tekmi

Spoštovani! V tej državi smo padli tako globoko, da ob dejstvu, da se politične stranke strinjajo o nekem vprašanju, tako rekoč razglasimo državni praznik in razglašamo čudež. Pa četudi je točka strinjanja zgolj vrsta referenduma o slovensko-hrvaškem arbitražnem sporazumu. Ta bo, kot veste, naknadni.

To, da bomo šli zaradi kakršnegakoli dogovora s Hrvaško Slovenci na referendum je jasno že vse od propada sporazuma Drnovšek-Račan. Slovenska politika (desna komajda kaj bolj kot leva) je histerijo v zvezi z medsosedskimi odnosi pripeljala do te mere, da bi pri nas sklicali referendum tudi o višini trave na prijateljski nogometni tekmi med državama. Bilo bi preveč dolgočasno, če bi na tem mestu ponovno popisovali vse tiste marše na južno mejo, ki niso rešili ničesar, še najmanj kakšnega poslanskega mandata.

A vse skupaj je pač pripeljalo do položaja, kjer se je podpis sporazuma Pahor – Kosor v Stockholmu zdel skoraj tako pomemben kot Versaillska mirovna pogodba ali pa Potsdamska konferenca. In logično je bilo, da tako rodovitnega polja za gojenje cenene dogmatike slovenska politika na čelu z SLS ne bo prepustila brez boja. Konec koncev, glede na klimo, ki vlada v Sloveniji, ne bi bilo čudno, če bi referendum zahteval kar narod, brez pomoči politike.

Zato je logično in edino prav, da bo referendum – če že mora biti – naknadni in da bo njegov rezultat zavezujoč. Manever s predhodnim referendumom se je zdel zgolj pogojno sprejemljiv že v času, ko je bila Pahorjeva vlada v dosti boljši kondiciji in ko ni nič dišalo na kontinuirano rekonstrukcijo vlade, kateri smo priča zadnji mesec. Danes pa je tako, da je kreditni rejting vlade tako močno padel, da si enostavno ne more privoščiti taktičnega poraza na predhodnem referendumu ter kljub vsemu nadaljevati s postopki ratifikacije sporazuma..

Po domače povedano: če bosta Borut Pahor in njegova vlada zaradi arbitražnega sporazuma potonila, bosta potonila s plapolajočimi zastavami in v poštenem boju, vedoč, da sta igrala pošteno in da sta – tako nekako kot pred devetimi leti Ivica Račan in takratna hrvaška vlada – pogorela zato, ker so mali umi notranje politike ugotovili, da lahko vitalne državne interese žrtvujejo za to, da se bodo njihovi mastni poslanski privilegiji raztegnili še v en mandat.

Kajti za to gre. SLS in SNS arbitražnemu sporazumu nasprotujeta iz preprostega razloga, ker obstoj slovensko-hrvaškega spora garantira tudi njun politični obstoj. Ko (če) Slovenija spor s svojo južno sosedo razreši, sta obe stranki ob velik del svoje politične platforme in posledično ob veliko število volilnih glasov.

To je tudi razlog, da iz vrst Janševe SDS še nismo slišali odkritega nasprotovanja sporazumu. Slišali smo veliko kritik, veliko pozivov na referendum, še več pogojnikov in drugih ostrih prijemov. A nikoli nismo slišali, da SDS sporazum a priori zavrača. Zato tudi ni uspela pobuda SLS za zbiranje poslanskih podpisov za referendum. Janez Janša se pač še predobro spomni, da si je na slovensko-hrvaškem orehu zobe polomil tudi on in da rešitve pač ne morejo biti takšne, da bo ena stran zadovoljna, druga pa ne.

Težava je zgolj v tem, da obstaja velika verjetnost, da bo referendum o arbitražnem sporazumu v bistvu postal referendum o Pahorjevi vladi. V slednjem primeru je, tako se je bati, rezultat vnaprej znan.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc