Najboljša možna ekipa (glede na realne razmere)

Spoštovani! Izjava premiera Janše, da je sestavil najboljšo možno ministrsko ekipo glede na realne razmere je več kot povedna. Najprej lahko ponovnega premiera sicer vlečemo za jezik in ugotovimo, da bi se očitno dalo sestaviti boljšo ekipo. A bolj kot kadrovski potencial desno-sredinske koalicije bode v oči dejstvo, da Slovenija niti v času, ko je jasno, da država potrebuje preboj na več ravneh, ne more preko vprašanj prestiža in – bodimo iskreni – egotripaštva.

Da je pri oblikovanju vlade določena mera kompromisov potrebna in dobrodošla je na lastni koži izkusil Zoran Janković. od stranke do stranke, ne zgolj med pozicijo in opozicijo, je bolj ali manj jasno, da vsaj o ključnih problemih in ciljih te države velja neke vrste konsenz. A tisto, kar pri Janševi ministrski ekipi pušča slab okus v ustih niso svetovno-nazorske prioritete (te so, kakršne so in okoli njih se je oblikovala parlamentarna večina), pač pa to, da je bil za njeno oblikovanje potreben tako velik kompromis, da celo Janša sam priznava, da bi bila lahko verjetno boljša. Povedano brutalno: cena, ki jo je premier Janša plačal za oblikovanje koalicije je tolikšna, da obstaja resen dvom v to, da je to koalicija za izhod iz krize. Sodeč po nekaterih imenih, ki jih je Janša predlagal, je to koalicija preživetja.

V nebo vpijoči primeri so prav trije od štirih predsednikov koalicijskih strank. Karl Erjavec, Radovan Žerjav in Ljudmila Novak so postali ministri predvsem zato ker so – predsedniki koalicijskih strank. Nihče od naštetih nima neke huronsko navdušujoče kvalifikacije, ki bi jih kvalificirala za te položaje. Dobro, Erjavec in Žerjav sta že zasedala ministrski mesti (prvi celo več njih), a nobeden od njiju ni prav briljiral. Za Ljudmilo Novak se pa tako ali tak zdi, da so resor za Slovence po svetu ohranili posebej zanjo.

Še več: minister za gospodarstvo je postal človek, ki je bil pravičniško v prvi bojni vrsti, ko je parlament v prejšnjem sklicu sprejel tisto nesrečno novelo Zakona o gospodarskih družbah, ki za vodstveni kader podjetij, ki so tako ali drugače nehala delovati uvaja ‘berufsverbot’, za Erjavca, čigar diplomatske izkušnje so omejene na sestanke resornih ministrov EU in NATO pa itak ni jasno, kaj bo kot zunanji minister sploh počel. In to v času, ko se bo začela odvijati zadnja faza arbitražnega sporazuma, v Evropi pa se na novo delijo karte.

Pri tem se seveda nismo niti dotaknili vprašanja za mnoge sporne reorganizacije vlade in težav, s katerimi se bo morala soočiti državna birokracija, ko se bo privajala na nove pristojnosti in porazdelitev resorjev in super-resorjev. Hec je namreč v tem, da bo morala Janševa »najboljša mogoča ekipa v realnih razmerah« hočeš nočeš prikazati »najboljše možne rezultate vseh časov«, če naj se ta naša preljuba Slovenija premakne iz živega peska, v katerega počasi, a vztrajno tone.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta. Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.