Uspeh Ponudbe in povpraševanja v ljubljanski Drami

Sobotno premiero praizvedbe slovenske novitete Boštjana Tadla – Ponudba in povpraševanje so, ker se je prav takrat iztekal Svetovni dan gledališča, začeli z branjem svetovne in slovenske poslanice ob tem dnevu. Svetovno je tokrat napisala Judy Dench, slovensko pa Štefka Drolc, ki jo je z Draminega Velikega odra premierskemu občinstvu osebno prebrala.

V prvi je znamenita šefica britanske protiobveščevalne službe v filmih o Jamesu Bondu, sporočila, da za gledališče ni tako zelo pomembna njegova lokacija, prostor, pač pa to, da nas lahko nasmeji ali spravi v jok, vedno pa nas mora pripraviti tudi k razmišljanju in refleksiji ter da je gledališče rezultat timskega dela. Igralci so tisti, ki jih občinstvo vidi, a za njimi vedno stoji neverjetna, očem nevidna ekipa ljudi. Štefka Drolc pa nas je nagovorila o srečah in tegobah igralskega poklica, ki mu pripada z vsem njenim bitjem ter nas pozvala k medsebojnemu zaupanju in nas opozorila, naj nikar ne pozabimo, da brez kulture ne bomo obstali.

Za izjemno uspešno, v prvem delu morda preveč premolčano, premišljujočo Tadlovo Ponudbo in povpraševanje, so v Drami aktivirali učinkovit scenski pripomoček – vrteči se oder. Da se je igra razvila v učinkovito sodobno in uspešno, no, najbrž kar komedijo, je vsekakor zasluga celotne ekipe; tako igralskega dela, kot avtorjevega tkanja in razpletanja zgodbe ter izvrstnih dialogov, kot tudi natančne dramaturške roke in vroče-hladnega, ali če hočete teoretsko-aplikativnega režiserjevega značaja. To delo, o katerem se glede uvrstitve v katerega od odrskih žanrov, kot boste slišali v nadaljevanju, ne morejo zediniti, pa uporabi vsa klasična odrska orodja in ustvarjalce izjemno učinkovito: sceno, kostume, luč, sence in odbleske, ki jih le-ta ustvarja, pa glasbo in glasbenike – tako hišne, kot še posebej gostujoči pevki in pevca Slovenske filharmonije ter seveda briljantno igro vseh enajstih… pravzaprav štirinajstih igralcev. Čeprav je res, in ni enostavno zapisati, ker je vsak od nastopajočih v resnici opravil delo izvrstno, je znova blestela – Silva Čušin. O tej predstavi se bo še pisalo in govorilo. Verjamem, da jo bodo še dolgo igrali. Tudi najbrž še dolgo potem, ko bo tale zoprna kriza – ali kar koli to že je in ki jo spremljajo afere in aferice, ki jih je Tadel, kakor da bi že pred leti vedel zanje, uporabil za vezivo zgodbe, ko bo ta kriza, torej, že mimo… Vendar vrnimo se na začetek. Tja v četrtek, ko so nam v Dramini kleti prej kot ne obotavljivo, ja, kar malce zagonetno, predstavili novo slovensko dramsko delo Ponudba in povpraševanje

Dramaturginja Mojca Kranjc je najprej opozorila na pomembno posebnost, namreč, da je koproducent te uprizoritve Slovenska filharmonija, ki je prispevala znanje, pevce in usposabljanje dela ekipe za nastop s klasično glasbo. Zbor namreč v predstavi zapoje del skladbe Gregoria Allegrija – Miserere mei, Deus in skladbo Roka Goloba Povej mi. Janus Kica je v ljubljanski drami prvič režiral že leta 1998 in je našemu gledališkemu občinstvu že dobro znan. Tokrat pa se je prvič spoprijel s slovenskim besedilom. Po novinarski konferenci je kolegica Nadja Leban povabila avtorja Boštjana Tadla – tokrat tudi za Radio KAOS – k pogovoru, v katerem smo – še pred premiero vendarle zvedeli nekaj malega tudi o vsebini Ponudbe in povpraševanja.Igro, uspešno slovensko noviteto, ki se duhovito sprašuje o pravih vrednotah v današnji slovenski družbi, sem si na sobotni premieri ogledal avtor tega prispevka in snemalec novinarske konference ter intervjuja z režiserjem Januzsem Kico– Andrej Pengov.

foto: Peter Uhan/SNG Drama