Leto (izgubljenih) priložnosti

Spoštovani! Leto, ki se izteka, bi marsikdo rad pozabil. Pa bi bilo napak, da bi ga. Če naj res velja, da moramo v težavah poiskati priložnosti, potem je bilo leto dva tisoč deveto polno priložnosti. A če bi zgolj naštevali vse te priložnosti in »priložnosti«, potem bi porabili odločno preveč našega in vašega časa. Od »priložnosti«, v katero so bile s stečajem pahnjene delavke Mure, do priložnosti, ki sta jo ustvarila premier Pahor in njegova hrvaška kolegica Kosor za dokončno rešitev slovensko-hrvaškega mejnega spora.

Lahko bi omenili tudi priložnosti, ki jih je predsednik vlade izkoristil za iskanje političnih kompromisov, kjer bi nekatere od teh lahko mirne duše izpustil. Pa priložnosti, da bi predsednik države izpustil kakšno odlikovanje in seveda priložnosti, da bi opozicija zmogla toliko politične modrosti, da predsednika ne bi natikala na kol zaradi taiste zadeve in ne bi lastne države »cinkarila« v Bruslju. O tem, da bi vodja opozicije z lahkoto izpustil priložnost za poziv na ulice, pa sploh ne bomo. O priložnosti, ki so jo svetovni voditelji izpustili v Københavnu takisto ne.

A tisto, po čemer bi si leto 2009 lahko zapomnili, pa si ga na žalost ne bomo, je popolna odpoved neoliberalistične politično-ekonomske teorije, ki je zadnjih štirideset let počasi a zanesljivo osvajala najprej zahodni, potem pa še vzhodni svet. Ironija finančnega in gospodarskega zloma je dvojna. Prvič v tem, da se je dejansko izkazalo, da zastonjskega kosila ni. Tisti, ki so pod tem geslom počasi a zanesljivo demontirali socialno državo, so leta in leta govorili, da mora zdravstveno in socialno varnost financirati gospodarstvo skozi visoke davke, ter da to vodi v nekonkurenčnost.

A hkrati so, kako prikladno, na reklo o zastonj kosilu vsi pozabili, ko so se igrali s fiktivnimi milijardami evrov in jih pretakali po elektronskih denarnih in borznih trgih, kjer so dobički vrtoglavi naraščali in kjer je bil že malo manjši profit od načrtovanega razglašen poraz. A ko je balon počil in ko je vendarle prišel račun za desetletja dolgo požrtijo, jih zdravilo, ki so ga toliko časa predpisovali drugim, ni prav nič dišalo, zato so morale vstopiti države z denarjem, ki so – ironija številka dve – pobrale z davki, proti katerim so imeli zagovorniki neoliberalne politično-ekonomske šole tako veliko povedati

A v letu, ki se izteka je bilo, kot da se nihče iz tega ni nič naučil. Vsak ukrep, vsaka politika in vsaka reforma je usmerjena v to, da bi čimprej dosegli stanje, kakršno je bilo pred zlomom, ne glede na to, da gre za nedosegljiv cilj. Ukrepi za izhod iz krize, so, skorajda ne glede na državo, napajajo iz bazena neoliberalizma, se pravi, da gre za kombinacijo nižanja davkov in javne porabe, vzporedno s krčenjem socialnih pravic. In najglasnejši pri tem so ravno tisti, ki so še potem, ko je kriza že tolkla po nekaterih delih sveta, razglašali nezmotljivost pristopa in bruhali ogenj in žveplo na socialno državo. Ti isti ljudje danes na propad neoliberalizma odgovarjajo s še več neoliberalizma.

Leto dva tisoč deveto bi si lahko zapomnili po koncu nebrzdanega kapitalizma, pa si ga ne bomo. Kolo se bo še enkrat zavrtelo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je, tokrat izjemoma v torek, spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc. Pa srečno 2010!

Leave a Reply

Your email address will not be published.