Simbolika Titove

Spoštovani! Pobuda podmladka Nove Slovenije o ustavni presoji mestnega odloka o poimenovanju Titove ulice je – tega glede na čas njene vložitve ni treba posebej poudarjati – precej predvolilno obarvana. Praktično neverjetno se zdi, da bi v Mladi Sloveniji potrebovali leto dni za to, da bi spisali relativno nezahteven dokument. Sploh glede na to, da se njihova argumentacija v letu dni ni popolnoma nič spremenila. A to samo po sebi ne pomeni, da je argumentacija napačna. Ali pa, da je pravilna…

Ime Josipa Broza Tita je še vedno polno simbolike. Ljubljanski mestni svet je odlok o poimenovanju ulice po Titu sprejel 25. maja, na dan ko je celotna Jugoslavija obhajala Titov rojstni dan. Mlada Slovenija je zahtevo za presojo ustavnosti vložila le dan po 27. aprilu, dnevu boja proti okupatorju, kjer je imel Tito med drugo svetovno vojno eno ključnih vlog. In, nenazadnje, ta komentar nastaja le dan pred trideseto obletnico Titove smrti.

Titova ulica in ustavna pritožba zgolj jadrata na tej simboliki, kar dokazuje, da je Josip Broz Tito močno zaznamoval Slovenijo, v dobrem in v slabem. Na emocionalni ravni je moč pritrditi žrtvam povojnih sodnih procesov, ki morajo – tako približno je zapisano v ustavni pritožbi – desetletja potem, ko jim je takratna oblast odvzela svobodo, dostojanstvo in nekaterim tudi življenja, ponovno podoživljati takratno trpljenje. A prav tako je moč pritrditi tistim, ki so jim okupatorji in njihovi slovenski sodelavci med vojno odvzeli svobodo, dostojanstvo in nekaterim tudi življenje.

A težava te ustavne pritožbe sploh ni Titova ulica. Prav tako to niso pravne tehnikalije kot je, denimo, to, ali imajo predlagatelji sploh pravni interes za vložitev ustavne presoje. Težava te ustavne presoje je v tem, da (ponovno) želi preko ustavnega sodišča obračunati s tistim delom slovenske zgodovine, na katerega smo lahko kot narod upravičeno ponosni.

Da ne gre za pretiravanje, dokazuje kar sam predsednik podmladka NSi, ki je (morda prehitro) izjavil, da bi uspeh ustavne pritožbe pomenil, da bi v Sloveniji postala neustavna vsa poimenovanja po Josipu Brozu Tito. Od Kopra, preko Ljubljane, Velenja, Maribora in kar je še mest in krajev s trgi in ulicami, ki nosijo Titovo ime. Da pri izbiri sredstev ne bodo malenkostni, pri Mladi Sloveniji dokazujejo tudi s tem, da se sklicujejo na resolucijo Evropske ljudske stranke. Zakaj bi bilo stališče evropske desničarske stranke bolj relevantno kot stališče slovenske desničarske stranke, mladim v NSi tudi po letu dni ni uspelo pokazati. Še več: da se na ta dokument sklicujejo tudi po tem, ko je postalo jasno, da so ga v sprejem predlagali kar delegati iz NSi, meji na perfidno.

Na tem mestu smo pred letom dni že zapisali, da bi prestolnica z lahkoto živela brez Titove ulice. A resnici na ljubo, bi še lažje živela brez ustavne pritožbe proti Titovi. Relativiziranje enega zločina (medvojnega izdajstva) z drugim (povojnimi poboji), pač ne more prinesti poprave zgodovinskih krivic, še manj lahko prinese spravo. Največ, kar lahko prinese, je nekaj volilnih glasov, še bolj zastrupljeno javno mnenje in stroške menjave dokumentov tistim, ki dejansko živijo na Titovih ulicah. Je vredno?

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc