Skupaj polnimo praznike

Spoštovani! Spet so nam podarili nov praznilk. 23. avgusta bomo menda obeleževali Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Vlada je sprejela sklep, ki sledi priporočilu Evropskega parlamenta, institucije EU pa ta dan obeležujejo od leta 2009 dalje. Datum ni naključen, saj je bil na ta dan leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov, ki je za slabi dve leti iz nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze naredil zaveznici.

Zgodovinski kontekst podpisa pakta, ki je razdelil vzhodno Evropo na dve sferi in predvsem z zemljevida izbrisal Poljsko, Litvo, Latvijo in Estonijo je žalosten in svojo vlogo so pri tem odigrale tudi zahodne zaveznice. A poanta je drugje. Od sedemidvajsetih držav članic EU jih je oziroma bo ta praznik uzakonilo reci in piši – devet. Med njimi tudi Slovenija. Poljska in tri baltske države iz razumljivih razlogov, saj so ravno zaradi te nečiste sprege komunizma in nacizma (ki se je končala z nacističnim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941, ki je to državo vendarle porinil v zavezniški tabor) prenehale obstajati.

Potem so tu Bolgarija, Madžarska in Hrvaška. Čeprav je res, da je bil po vojni v teh državah uveden takšen ali drugačen komunističen režim, je hec drugje. Vse tri so po začetku vojne postale neke vrste para-državice, ki so se priklonile nacistični nadoblasti, čeprav so formalno še vedno obstajale, pri tem pa pogosto zganjale svojo lastno različico fašizma nad Židi in drugimi etničnimi skupinami: Slovenci, Srbi, Čehi, Romuni, Makedonci, če jih naštejemo le nekaj.

Tu je še Švedska, ki je celotno drugo svetovno vojno ostala formalno nevtralna a je odkrito simpatizirala s silami Osi, vse dokler ni prišlo do preobrata, ko se je začela zbliževati z zavezniki. In na koncu je to Slovenija, edina od naštetih držav, ki lahko brez zadržkov reče, da je bila njena vojska del zahodnega zavezništva, ki se je ne glede na vse odločila, da bo formalizirala ta praznik. S tem seveda načeloma ni nič narobe. Tudi slovenski komunizem in soclializem nista bila ravno bisera družbene ureditve.

Bolj zanimivo je to, da je to že tretji praznik, ki ju uvaja vlada Janeza Janše. Njegova prva vlada je uvedla praznika priključitve Primorske in Prekmurja matični domovini, zdaj pa še dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Ironija je v tem, da je za praznovanje prvih dveh v proračunu zmanjkalo denarja. Konec koncev, iz tega istega naslova je bil celo največji državni praznik v bistvu praznik za amaterje in pravilno misleče navdušence.

No, če ni gospodarskih uspehov, lahko narodu damo vsaj kak nov praznik. Ga bo že s čim napolnil.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.