Titova cesta (zadnjič)

Spoštovani!

Dejstvo, da bo ljubljanski mestni svet o poimenovanju Titove ceste odločal prav 25. maja, na nekdanji Dan mladosti, gotovo ni naključje. Ali gre za cinizem ali za mojstrsko bravuro je seveda odvisno od tega, ali poimenovanje ceste podpirate ali ne, vsekakor pa je treba priznati, da je bil celoten manever Titove izpeljan s stilom, ki ga v slovenski politiki pogrešamo.

Ponovimo – vprašanje, ali je Titova cesta potrebna ali ne, je ta hip postransko. Zaradi nje ne bo nihče lačen in nihče sit. Če se ne zgodi kaj popolnoma nepredvidljivega, jo bomo – potem, ko so jo v navalu antikomunizma pred petnajstimi leti izbrisali iz mestnega zemljevida – danes zvečer spet dobili. Pri tem pa ni nepomembno, kako se je vsa zgodba začela, saj gre za šolski primer strela v koleno.

Razkritje Hude Jame je bilo za Slovensko demokratsko stranko prevelika skušnjava, kateri se ni mogla upreti in je pozvala k izbrisu Titovega imena z ulic in trgov, ki še nosijo njegovo ime, s tem pa so pravzaprav »dali kritje« pobudi Petra Božiča, ki je kot reakcijo na zahtevo SDS predlagal poimenovanje nove štajerske vpadnice bo maršalu Titu.

Svojih pet minut je zaslutila tudi Nova Slovenija, ki je v boj poslala svoje mladince, ki so sicer zelo hitro osvojili retoriko anti-titoizma in rehabilitacije medvojne kolaboracije, a so potem padli na osnovah. Njihovo ponavljanje o grozotah komunizma je imelo – razen pri prepričanih – popolnoma nasproten učinek, poleg tega pa je zvenelo sila neprepričljivo, ko je čez zadnjih šestdeset let zgodovine udrihal – oprostite – mulc, ki se je rodil šele potem, ko se je Tito že dnevno obračal v grobu, ko je videl, kaj mu delajo z Jugoslavijo.

Seveda niso bili nič boljši niti mladi socialni demokrati, ki se veselijo ob pogledu na maršalovo sliko, pa čeprav veliki večini ob obletnici Titove smrti ni bilo več treba stati pri miru, medtem ko so po državi zavijale sirene in oznanjale državno zapovedano žalost.

V zgodbi o Titovi cesti so »izviseli« tisti, ki so na njej želeli kovati politični dobiček, županu Jankoviću pa so še dodatno utrdili položaj. Pravzaprav je kar ironično, da županu priljubljenost dvigujejo revizionistične nebuloze, ki si jih vsake toliko privoščijo na desnici, medtem ko se na levici – tako se zdi – prav trudijo, da bi mu priljubljenost padla.

Za konec pa še nekaj zgodovinskega: Vsem poročilom v današnjih medijih navkljub, 25. maj ni bil Titov rojstni dan, pač pa Dan mladosti. Josip Broz Tito se je namreč rodil 7. maja 1892, 25. maja pa je bil desant na Drvar. Tito je resda dejal, da se je na ta dan ponovno rodil. Torej – rojstni dan maršala Tita nikakor ni bil 25. maja.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published.