Tradicija nekega naroda

Spoštovani! Država in njen narod slej, ko prej razvijeta svoje rituale in tradicije. Sicer načeloma velja, da če je neka stvar tradicionalna, še ne pomeni, da ni neskončno neumna, ampak na splošno nam tradicija in rituali dajejo občutek varnosti, urejenosti in pripadnosti. Takle mamo, tudi to potrebujemo.

Naj nam bo to všeč ali ne, del slovenskega rituala so tudi razprtije okoli državnih praznikov. Desnica je govorila po svoje, levica takisto, kot da bi vsaka od političnih opcij živela v svoji realnosti. Katera je tista, resnična resničnost, je seveda odvisno od zornega kota posameznika, a če gre soditi po povedanem, se zdi, kot da se desni del slovenske politike noče zbuditi iz sna o zlomu levice, ki so si ga mnogi želeli ob seriji afer, ki so v zadnjem času tresle vladajoči del slovenske politike.

Pravzaprav se zdi, kakor da se desnica vrti v krogu, pogreva stare zgodbe in vleče na dan prežvečene teme. Tipična je tista o zaprtem medijskem prostoru, ki da servira samo levi del političnega spektra. Že bežen pogled v nacionalne medije in časnike pokaže, da je tovrsten očitek iz trte izvit, hkrati pa človek ne more mimo oranja, ki si ga je po medijih privoščila Janševa vlada. Če kje, potem bi morala biti desnica vsaj na področju medijske svobode lepo tiho,.

A pri ritualih je tako, da vsebina niti ni pomembna, bolj je pomembno, to, da se rituali dejansko opravijo. Zato so tudi odveč debate o tem, ali je bil kulturno-zabavni del proslave, ki ga je zasnoval Jurij Zrnec, dober ali ne. Pač bil je, mnogim je bil všeč, tistim drugim bo pa v enem od prihodnjih let gotovo namenjen spet kak umetniški performans.

Tisto, kar pa bi nas moralo skrbeti, je dejstvo, da vsakoletna tradicija postaja tudi zbiranje nestrpnežev, ki se pod geslom »Tu je Slovenija« najprej zberejo na obrobju proslave, nato pa tradicionalno napadejo nekaj ali nekoga, ki jim ni povšeči. Tokrat je bil to že drugo leto zapored Cafe Open na ljubljanskih Prulah, ki so ga lani napadli z granitnimi kockami in baklami ter pri tem poškodovali novinarskega kolego Mitjo Blažiča, so se ga letos lotili z molotovkami in homofobnimi grafiti.

To, da je bila pri tem (ponovno) storjena materialna škoda ni pomemnbo. Niti ni pomembno, da so napadalci očitno hoteli pokazati policiji, koliko jih je v hlačah, češ, spet smo tu, čeprav ste lanske napadalce polovili. Tisto kar je pomembno in kar bi moralo skrbeti vse, celo tiste, ki morda intimno ali javno nasprotujejo pravicam gejev in lezbijk, je to, da na ta način nasilje postala del tradicije naroda.

Če bo ta družba pristala na to, da se za dan državnosti tradicionalno zgodita še homofobni napad ali dva, potem smo samo še korak stran od tega, da se bodo napadi na družbene manjšine začeli redno dogajati ob vsakem malo bolj pomembnem dogodku, in ko se bo čez nekaj let nekdo vprašal, zakaj to sploh počnejo, bo dobil odgovor »ker se to tako dela«. Ker bo pač tradicija, da se na državni praznik tepe pedre, čefurje, črnuhe, Hrvate, cigane, emigrante, pankerje, levičarje, pač kogarkoli, ki se bo znašel na muhi jeznoritih proto-fašistov, ki lasten intelektualni ali kakršenkoli že manjko kompenzirajo z velikoslovenskimi idejami,

To, da se pri tem spravijo na hišo nekega ministra (v tem primeru je to minister Zalar) je zgolj dodaten dokaz, da ne gre za »neodgovorno ravnanje posameznikov« pač pa za vedno bolj oblikovano in merjeno politično sporočilo. Če bo tovrstna politična komunikacija tudi postala tradicionalna, potem lahko Slovenija za svoj dvajseti rojstni dan sama sebi naredi uslugo in se ukine, ter se morda razglasi za ozemlje Belgije. Tam imajo celo politične krize daljšo tradicijo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

foto napada: www.narobe.si