Kleč statutarnih sprememb

Spoštovani! Ljubljanski mestni svet bo na seji prihodnji ponedeljek poleg predlogov proračunov za letos in prihodnje leto obravnaval tudi spremembe statuta, ki med drugim predvidevajo uveljavitev izključne pristojnosti župana pri razpolaganju s stvarnim premoženjem mestne občine. Določbo si mnogi razlagajo kot širjenje pristojnosti župana, spet drugi pa trdijo, da spremembo statuta narekuje septembra sprejeti zakon o ravnanju s stvarnim premoženjem države in občin.

To zadnje sicer drži in s tega vidika sprememba statuta ni problematična. Konec koncev ista določba velja za vseh dvesto deset, pardon, dvesto dvanajst slovenskih občin. A v prestolnici ima stvar nekoliko starejšo brado, ki sega v čas županje Danice Simšič. Proti koncu njenega mandata so bili odnosi v političnem mnogokotniku, ki je takrat vedril in oblačil v Ljubljani tako zelo napeti, da se pogosto ni vedelo, kdo točno je pozicija in kdo opozicija.

Nezaupanje je bilo tolikšno, da se mestni svet malo pred koncem mandata omejil višino vrednosti posla, do katerega je županja lahko samostojno odločala, pri čemer je bila ta vrednost določena izjemno nizko. Po volilni zmagi Zorana Jankovića leta 2006 je bila s spremembami statuta ta vrednost postavljena na višino dveh milijonov evrov, kar je bila pred petimi leti sprejemljiva vsota za večino akterjev v mestnem svetu

Kot rečeno, odpravo omejitve nalaga zakon, ki upravljanje s stvarnim premoženjem nalaga izključno izvršni veji oblasti. Na državni ravni je to vlada, na občinski pa županstvo. Pri tem sicer obstajajo različna mnenja o tem, ali bi morali pri tem še vedno upoštevati tudi zakon o lokalnih skupnostih, ki mestnim in občinskih svetom nalaga nadzorstveno funkcijo. Vsaj zaenkrat se zdi, da je prevladalo mnenje, da prevladajo določila novega zakona.

V pravu namreč velja, da novejši zakon izpodbija starejšega, ter da bolj specifičen zakon izpodbija splojšnejšega. Zakon o upravljanju stvarnega premoženja pa naj bi izpolnjeval oba pogoja.

No, v ljubljanski LDS menijo, da ta drugi pogoj ni izpolnjen. Tudi zato so županu predlagali, naj v spremembah statuta ohrani nadzorstveno funkcijo mestnega sveta. Na prvi pogled se predlog ne zdi slab, saj ohranja – pogojno rečeno – razmerje vej oblasti. A ravno tu je kleč.

Glede na trenutno razmerje sil je s praktičnega vidika skoraj vseeno, ali nova določba velja ali ne. Župan Janković ima s svojo listo večino v mestnem svetu, tako ni neke realne nevarnosti, da bi mestni svet blokiral razpolaganje s stvarnim premoženjem. A Zoran Janković ne bo večno župan in njegova lista ne bo vedno imela absolutne večine v mestnem svetu. Povsem možno je, da bo Ljubljana nekoč spet v položaju, ko ji bo vladala med seboj skregana koalicija, katere partnerji bodo polni nezaupanja in ljubosumja eden do drugega. Skratka, da bomo spet v položaju, kot smo mu bili priča leta 2005.

Takrat bo ta nova zakonska določba prišla še kako prav, saj se koalicijska obračunavanja ne bodo dogajala ob vsakem, še tako rutinskem, poslu in župan ne bo talec vsakokratnega razmerja sil znotraj koalicije. Ena takšna izkušnja je bila dovolj.

Sicer se kaj lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.