Atomi so sestavni deli opazovalnih položajev

Z nocojšnjo krstno uprizoritvijo dramske igre Vehikel, nekakšnega potovanja v snegu in po oddaljenih svetovih, ljubljanska Drama uprizarja letošnjo četrto premiero na odru Male drame, ki je hkrati predzadnja, osma, iz nabora devetih v gledališki sezoni 2009/2010. Gre za dogodivščino treh mladih turnih smučarjev, deklet in mladeniča, ki se zaradi snežnega meteža zatečejo vedrit k starcu, ki živi v koči sredi gozda, proč od civilizacije. Med njimi se zaradi vse hujšega vremena tam zunaj, kar jim onemogoča nadaljevanje poti, v starčevi koči napletajo zgodbe in vzpostavljajo odnosi, ki jih s spoznanji o življenjskih resnicah in nemirno slo po izumiteljstvu, po svoje vzpostavlja prav ta posebnež, Tesnikar. Povzet je po resnični osebi in zgodba je, kot bomo slišali v nadaljevanju, tudi avtobiografska. Če se začenja v našem času, pa njen razvoj poseže tudi tri stoletja nazaj, ki jih avtor vzpostavlja in dokumentira tudi z deli člankov iz časopisja v določenem obdobju. Protagonistom je stilizirani jezik metafor orodje za spreminjanja časa, značajev, oseb in najbrž tudi krajev. Če res, bomo sicer šele videli. Prvič že nocoj.

In kaj je vehikel? V slovarju za »to reč« najdemo različne razlage. V Muckovi drami pa je to stroj, najbrž tud časovni stroj, izum, orodje, ki ga Tesnikar dobro obvlada. Moto Muckove Slutnje potovanja, kar je podnaslov Vehikla, je misel nemškega fizika in filozofa Wernerja Heisenberga, umrlega leta 1976, v starosti 75 let: »Atomi so sestavni deli opazovalnih položajev«. Mimogrede – za formulacijo kvantne mehanike v matricah, tako imenovano matrično mehaniko, je Heisenberg leta 1932 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.; Jedrski strokovnjak, ki med drugo svetovno vojno sodeloval v nemških poskusih razviti jedrski reaktor, po vojni pa se je uprl nameram, da bi nemško Bundes Armee opremili z jedrskim orožjem, in ki je razumel sociološke dimenzije svojega početja in moč jezika v izrečenem, lahko razumemo tudi kot eno od personifikacij Tesnikarja, morda Tisnikarja ali pa kar Mucka, razmišljujočega in ustvarjalnega človeka, ki preživi v gozdarski bajti pod plazom, v hiši, ki bi lahko bila tudi Drama… Je res?

Vehikla je Kristijan Muck posvetil svojemu očetu, vrsta skic, risb, razpoloženjskih zarisov, ki so jih priobčili tudi v gledališkem listu pa nakazujejo iskanje zunaj realno dosegljivega, poskuse približevanja zagonetnih, nerealnih svetov, fantazme, pa tudi poetičnost, ironijo, kritično distanco do spoznanega, kar so značilnosti tudi njegovih besedil, zajetih v štirih dramah, knjigi zgodb, esejih in devetih pesniških zbirkah. Igralec od leta 1966 je tudi režiser in od 1995 tudi redni profesor na AGRFT, o njegovem, pravzaprav o njunem pedagoškem delu, srečevanju na in ob slovenskih odrih ter seveda tudi o Vehiklu – pa v pogovoru z režiserjem Zvonetom Šedlbauerjem, ki naju je dan pred premiero odnesel tudi proč od Vehikla, a ne prav daleč… Vsekakor sva ostala v Drami. Natančneje v Mali drami, kjer sem poskušal dogodek posneti in kjer sem se z avtorjem nekaj malega, precej več pa z režiserjem tudi pogovarjal – Andrej Pengov.