Občutljivo ravnovesje v režiji Zvoneta Šedlbauerja

Sinoči so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno postavili v Sloveniji malo znano, vendar s Pulitzerjem nagrajeno Albeejevo besedilo Občutljivo ravnovesje, v katerem avtor na koščke trga razmerja v neki razvajeni, aristokratski družini. V dramaturškem razpletu zgodbe, v katerega zaplet odločujoče vstopi in ob koncu tudi odrešujoče izstopi par najboljših družinskih prijateljev, ki prinašata v hišo nekakšno nedoločljivo grozo, ki se ji najuspešneje upira samska sestra in svakinja Claire – igra jo Judita Zidar, se ta raztrganina slehernega od koščkov vendarle ohrani kot celota. In vzdrži tako zelo načeto in trhlo, pa vendarle ravnovesje.

Vsekakor prava drama, s srečnim koncem, ki se nearistokratske večine Zemljanov, razen seveda navdušencev nad tovrstno dramatiko, ne dotakne v tolikšni meri, kot na primer Albeejeva super uspešnica Kdo se boji Virginie Wolf? Ni dosti manjkalo, da bi bil Albee že z Virginijo ovenčan s Pulitzerjevo nagrado, a je ta razmislek splaval po vodi zaradi “šokantno neotesanega jezika drame”. V Občutljivem ravnovesju se /v glavnem/ ne preklinja, saj gre pravzaprav za krhkost, ranljivost, morda celo plahost tudi v izrazju.

Režiser Zvone Šedlbauer pritrjuje tistim, ki pravijo, da gre pri Občutljivem ravnovesju za igralsko uprizoritev. Posebej je navdušen nad igro obeh glavnih protagonistov – Stanislave Boninsegne v vlogi soproge, mame in sestre Agnes ter Marka Simšiča v vlogi soproga, očeta ter prijatelja Tobiasa.

Mojca Funkl je za mnoge režiserje, ki sodelujejo z MGL-jem, prava igralka za vloge sodobnih mladih, emancipiranih žensk, pogosto tudi takih, ki so na meji zasvojenosti. Pri Juliji, ki jo upodablja Funklova, se zdi, kot da je obsedena z nenehnim sklepanjem in razdiranjem zakonov. V tej igri prijoče domov, v svojo – z obiskom starševskih prijateljev zasedeno sobo, sredi sesuvanja njenega četrtega zakona – vsakič, k sreči, še brez otrok…

Scena, ki opredeljuje prostor,za katerega se zdi, da bi bil zlasti zaradi zahtevnosti besedila in vrhunske igre, ki jo drama narekuje in predpostavi ter v tej postavitvi tudi v celoti realizira – po našem mnenju – bolj primerna za veliki oder, upošteva vse ključne parametre dogajanja. Kljub morda malce razpotegnjenemu, zelo razmišljujočemu in nedinamičnemu prvemu delu, v katerega pa – po zagotovilih ustvarjalcev skorajda ni mogoče posegati, ne da bi se storila sila, je sinočnje Občutljivo ravnovesje dosežek, da malo takih. Z njim najbrž ne bodo tekmovali v številu ponovitev, kot pri najbolj obiskanih predstavah, mestnega gledališča.

Bilo bi krivično, če ne bi omenili tudi Služkinje, ki jo brez besed in aristokratskemu okolju primerno in prepričljivo odigra gostja Tajda Podobnik ter premišljenega in v celoto predstave učinkovito potopljenega nabora in izbora luči, njihovih markacij, barv, dinamike, ki so odlična podpora in opora dogajanju, na prizorišču, za kar je poskrbel oblikovalec svetlobe Branko Šulc. Pod pričujoči »bimedialni« zapis z nekaj nasprotne svetlobe, tudi »gegenlichta« pa se za Radio KAOS podpisujem Andrej Pengov.

foto s predstave: Miha Fras/MGL