M. Balažic: Slovenski plebiscit (ali/in revolucija?)

V predzadnjem tednu minulega leta je Študentska založba tako rekoč »tik-pred-zdajci« predstavila dve knjigi iz zbirke Beletrina in tri iz zakladnice Posebnih izdaj. V prvi par so uvrstili deli nobelovke Herte Müller, njihove lanske spomladanske gostje na Festivalu Fabula v okviru prireditev Ljubljana, svetovna prestolnice knjige: »Danes se raje ne bi srečala« ter Jana F. Jarca »Da bi prst ostala čista«.

V drugem svežnju, pravzaprav trisu iz Posebnih izdaj, pa so predstavili knjige Ljudmila Dimitrova in Ljudmile Malinove-Dimitrove: »Bagrjana in Slovenija«, posebnost Ferija Lainščka, ki niti ni več tolikšna nenavadnost, ni pa še vsakdanjost – zvočno knjigo »Ne povej, kaj si sanjala« in nekaj prej-kot-slej morda celo revolucionarnega, zanesljivo pa politično zgodovinskega: »Slovenski plebiscit«.

Prav v tistem tednu je namreč minulo 20 let od tega…, ja, če rečemo: dogodka, je to vsekakor premalo. Od plebiscita namreč, ki je – tako v takratnih jugoslovanskih okoliščinah, zanesljivo pa v vsej slovenski zgodovini – eno najbolj prelomnih, kljub morebitnim zadržkom zaradi obrabljene boljševistične konotacije tega pojma – pa zagotovo tudi revolucionarnih dejanj.

Izid knjige, ki so jo sprva – menda pomotoma – napovedovali z naslovom »Rojstvo slovenske demokracije«, je bil povod za kratek pogovor z avtorjem, kar na stopnišču Študentske založbe, neposredno po predstavitvi »Slovenskega plebiscita«.

Najnovejše delo prof. dr. Milana Balažica, ki je v dneh okrog plebiscitne obletnice kar dobro razgrelo tako akterje tedanjega dogajanja in najbrž vznemirilo tudi mladež, ki o tistem dogajanju ne ve kaj dosti, je bilo povod za pogovor o – revoluciji ali tovrstnih pričakovanjih – tudi v časih, ki jih živimo.