Najprej semza slišal pr denje

Včeraj so pri Cankarjevi založbi predstavili pet pesniških in eno pesniško/glasbeno novost. Urednik Zdravko Duša se je v šali, hm, pridušal, da tako raznoterih zbirk še nikoli ni predstavljal hkrati, saj je obiskovalce novinarske konference popeljal od Končne avtobusne postaje, v kateri se je poezije po dvajetih letih ponovno oprijel Milan Kleč, do drugače prelomljenih besed pesnika in blogerja Kobrowskega, ki je podpisal prvenec Najprej semza slišal pr denje.

Zdravko Duša je Kobrowskega dobesedno odkril v množici slovenskih blogov, kjer je objavljal svoje duhovite verze, razsekane na nenavadne črkovne sklope, ki standardni zapis mimogrede pokombinirajo z bolj fonetično različico. Milan Kleč je nekoč veljal za pesnika, nato pa ga je pot odnesla v prozo. Kleč je v Končni avtobusni postaji ujel vsakdanje utrinke, ki jih prevevajo blago čudenje, ironični zavihki in stroga pravičnost. Na drugi strani pa založba v tokratni beri ponuja sto sedemvrstičnic Milana Dekleve, izbor za sladokusce in poznavalce njegovega opusa, ki se nahaja v zbirki Sto žalostnih in ena malo manj vesela.

Zbirka Nihaji je četrta pesniška zbirka Katarine Hočevar, tretja, ki je izšla pri Cankarjevi. Tudi tu avtorica vzpostavlja intimno izhodišče, tokrat s poudarkom na eksistencializmu. Izšla je tudi zbirka Čreda Janeza Ramoveša, ki tudi tokrat v narečju Poljanske doline lepe, bridke in humorne verze gnete v lokalno mitologijo in mitomanijo, polno ljudi, živali in oblakov. No, vrhunec tokratne bere pa je gotovo CD plošča Na kožo pisane zgodbe Lare Jankovič, kjer igralka poje pesmi Ferija Lainščka.