Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič

Živela prvi in drugi maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse!

Na Sindikatu Mladi plus, sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih ter mladih prekarnih delavk in delavcev, poslušamo muziko (in jo delimo na naših družbenih omrežjih). Pozorni smo na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnemo oziroma predstavljamo.

Za Radio Kričač smo že tretjo leto zapored zasnovali oddajo z izborom naših glasbeno-delavskih zgodb. Čas, v katerem živimo je, tako kot prejšnja leta, izjemno resen, zato tudi zahteva neposredno, kritično, subverzivno, staro in novo, glasno in bolj počasno muziko, ki nam pomaga razumeti svet, v katerem živimo. Tokratni glasbeni izbor smo zasnovali v obliki več tematskih glasbenih poglavij, v katerih smo najprej zajeli nekatere starejše klasike, delavske pesmi ipd., ki nam pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih. Na drugi strani pa bomo poslušali tudi sodobno kritično delavsko, sindikalno, uporniško, duhovito družbenokritično muziko ter se vprašali, kakšna vprašanja slednja odpira in kakšne odgovore ponuja.

Internacionala je slavna delavska himna iz 19. stoletja in je poziv k boju za pravičnejši svet s sporočilom, da bo upor uspel le, če bo mednaroden, globalen. Pesem so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Različnih interpretacij in priložnosti, ob katerih so jo igrali, je najmanj toliko, kot je prevodov besedila pesmi, ki ga je leta 1871 v francoščini napisal francoski socialist, revolucionar, poet in delavec Eugène Pottier.

Bread and Roses avtorice Bronwen Lewis je stara delavska pesem, ki je leta 1912 nastala ob veliki stavki tekstilnih delavk v mestu Lawrence v ameriški zvezni državi Massachusetts. Njeno sporočilo je univerzalno in pravi, da delavke in delavci – torej mi vsi – nimajo pravice samo do preživetja, temveč do polnega in človeka vrednega življenja. Pesem, ki jo je napisal James Oppenheim in si naslov izposodil iz govora ameriške sindikalistke in feministke Rose Schneiderman, so prepevali mnogi, prerasla je svoje lokalne okvire, zašla v popularno kulturo in doživela priredbe v različnih svetovnih jezikih. Nič čudnega, da je več kot sto let pozneje še vedno aktualna.

Pete Seeger: Which side are you on? – Besedilo za ta znani delavski komad, poklon uporu rudarjev v okrožju Harlan v ameriški zvezni državi Kentucky, je leta 1931 na kuhinjski koledar napisala Florence Reece, soproga enega od sindikalistov, ki so sodelovali pri omenjeni delavski vstaji. Pod tole izvedbo se je podpisal legendarni, pred nekaj leti preminuli ameriški trubadur in politični aktivist Pete Seeger, sporočilo pesmi pa je nesmrtno: ob veliki družbeni nepravičnosti in neenakosti je nemogoče ostati ravnodušen ali nevtralen ‒ treba je izbrati pravo stran.

Billy Bragg: There is a Power In a Union – Besedilo legendarne delavske himne, luciden poziv delavcem, naj se povežejo med sabo, There is a Power in a Union je leta 1913 napisal Joe Hill, švedsko-ameriški delavski aktivist, kantavtor in član organizacije Industrijski delavci sveta (IWW). Šlo je za radikalno delavsko združenje, ustanovljeno v ZDA na začetku 20. stoletja, ki je povezalo socialiste, anarhiste, marksiste, sindikaliste, migrantske delavce itd., vodilo pa jih je načelo, da se mora delavstvo združiti v enoten razred, ne glede na to v katerih panogah delajo posamezne delavke in delavci. Skupina Industrijski delavci sveta je aktivna še danes, Joe Hill pa je umrl mlad. Star je bil 36 let, ko so ga v sumljivih okoliščinah spoznali za krivega dvojnega umora in ga novembra 1915 usmrtili v Salt Lake Cityju. Njegove pesmi in ideje medtem živijo naprej.

Working Class Hero je Pesem Johna Lennona iz leta 1970, zaradi katere so mu med drugim očitali, da ne ve, o čem govori. Kaj pa naj bi slavni rock zvezdnik, ki je v Liverpoolu odraščal ob materialno dobro situirani teti, sploh lahko vedel in povedal o delavskem razredu? Ne gre se spuščati v umetniško integriteto velikega glasbenika, velja pa poudariti, da smo vsi, ki se preživljamo z lastnim delom, vedno in povsod najprej delavke in delavci, ne glede na to, kakšen poklic opravljamo ali prek kakšnih oblik dela delamo.

Živela 1. in 2. maj! Živel praznik dela! Naš in vaš! Naj nas vse spomni na vse bojevane bitke in izbojevane pravice. V času, ko nas toliko dela pod ceno, v času, ko kljub gospodarski rasti in velikih kapitalskim dobičkom dostojno delo in spodobno življenje nista samoumevna, je toliko bolj pomembno, da se postavimo zase in za vse.

Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič Delavsko-glasbene zgodbe Sindikata Mladi plus – edicija 2019, prvič

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *