Ko smo pred tedni spremljali slovenske udeležence abonmaja Piranski zaliv na njihovi poti na Schwabovo predstavo Predsednice v Hrvaški kulturni dom na Sušaku, nad Reko, sta nam glavni sogovornici Helena Grahek iz Slovenskega mladinskega gledališča in Ana Miljanović iz reškega HNK Ivana pl.Zajca povedali, da so bili svoj čas med abonenti tudi člani Slovenskega doma – Kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke. To je bil samo eden od povodov, da smo dlje časa vztrajali pri pripravi in se z njihovim vodstvom dogovarjali za obisk naše ekipe na reškem naslovu Podpinjol 43, kjer na prekrasni lokaciji z lepo urejenim vrtom, prireditvenim prostorom, baliniščem in prelepo vilo nad glavnim kvarnerskim pristaniščem domuje ta kulturna, izobraževalna in narodnostna inštitucija Slovencev na tem delu sosednje Hrvaške; Zgodovina Slovencev in slovenstva je tudi s tem delom jadranske obale in njenega zaledja povezana z znanimi imeni iz naše kulture, če omenimo zgolj dve – Primoža Trubarja in Janeza Trdino; Tudi v modernih časih so ti kraji dali marsikatero znamenito ime, pomembno za slovensko kulturo in umetnost ter za znanost in raziskovanje, pa za gospodarski razvoj tega področja tudi. Skupina Slovencev je novembra, zdaj že davnega leta 1947 spoznala, da so potreba po, kot so zapisali v ustanovnih dokumentih, »negovanju elementov slovenske kulture, tradicije in jezika postali neobhodno dejstvo družbenega življenja na Reki«; Z namenom ohranjanja jezika in kulture svoje domovine so torej ustanovili kulturno društvo “Bazovica”; Poimenovali so ga po slovenskemu kraju blizu Trsta, v spomin na prve slovenske žrtve fašističnega nasilja; Danes društvo šteje okrog 1350 članov, od katerih je 126 aktivnih v vsaj eni od desetih ustvarjalnih, izobraževalnih ali rekreativnih skupin, med njimi je mešani pevski zbor z najdaljšo tradicijo, saj deluje neprekinjeno že od ustanovitve. Ob zboru delujejo še: dramsko-recitatorska, folklorna, planinska, plesna, fotografska, glasbena, dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture, mladinska in likovna skupina. S tajnico društva nadvse prijetno sogovornico, profesorico, gospo Evo Ciglar smo se, kljub našemu vztrajanju, da jih obiščemo še pred dopusti, ko je njihova aktivnost v polnem zagonu, končno le uspeli uskladiti, da pridemo na njihovo sklepno prireditev, s katero skušajo ohranjati staro navado, da se ob zaključku sezone zberejo na društvenem vrtu, kjer pripravijo kulturno-zabavni večer. Nadaljujte z branjem →