Al Capone

Spoštovani! Začetek demontaže Karla Erjavca se je prejšnji teden odvijal bliskovito hitro. Prav ta hitrost, tako neznačilna za aktualno ekipo na Gregorčičevi in še posebej za njenega šefa, je mnoge – tudi protagonista zgodbe – pripeljala do ugotovitve, da je šlo za skrbno pripravljen scenarij, tako rekoč za zaroto.

Kot je znano, se je vse skupaj začelo z razkritjem sporne prodaje podjetja Energetika projekt, kjer naj Erjavec prodajo državnega deleža podpisal brez ustreznega vladnega sklepa. Sledilo je mnenje računskega sodišča, ki se je končalo s pozivom premieru Borutu Pahorju, naj Erjavca razreši, predsednik vlade pa se je tega mnenja oprijel kot klop in začel Erjavca metati iz vlade. No, če smo čisto natančni, sta z Erjavcem – vsaj uradno – skupaj prišla do ugotovitve, da je nastala lepa reč in da bi bilo dobro povprašati parlamentarce, kaj si mislijo o vsem skupaj.

In tu je največje presenečenje cele zgodbe. Da je Erjavec kupil (kot se reče) Pahorjevo pojasnilo, da mimo priporočila računskega sodišča ne more in noče in da tako rekoč nima izbire, kot da parlamentu predlaga ministrovo razrešitev. Sicer bo pooblastila računskega sodišča dal v ustavno presojo, ampak do takrat pa – takle mamo.

Plaz kritik se je takoj usul v splošni smeri premiera Pahorja, računskega sodišča in njegovega predsednika, češ da gre za linč, instrumentalizacijo računskega sodišča, brezjajčno skrivanje za kobajagi novimi politični standardi ter kdo ve še kaj vse. Morda je marsikaj od tega res, a pri tem se pozablja nekaj temeljnih reči.

Prva je gotova zgodba okoli Patrie, kjer si je Erjavec prislužil ovadbo. Druga je dejstvo, da sta s premierom »zapela« že ob koalicijskih pogajanjih, kjer se Erjavec ni ravno izkazal in je zase še naprej zahteval obrambni resor, na koncu pa še dejstvo, da je Erjavec (očitno napačno) menil, da bo lahko tudi v tej koaliciji, kakor je to počel v Janševi vladi, soliral v nedogled in izsiljeval koncesije bodisi zase, bodisi za stranko, bodisi za domnevno »njegove upokojence«. Skratka – minister za okolje Karl Erjavec v vladi ni imel ravno veliko prijateljev. Kar je za ministra dokaj neprijetna pozicija.

Povsem možno je, da je takšna pozicija tudi nepravična. A nekaj je gotovo. Karlu Erjavcu bi moralo biti jasno, da se je znašel v težkem položaju in da vsi komaj čakajo na kakšno napako, ki bi jo izkoristili za to, da bi se ga znebili. In Erjavec jim je ponudil prav takšno priložnost s tem, ko je podpisal tisto nesrečno prodajo. Vse skupaj je potem izgledalo tako kot v šoli, kjer problematičnega mulca, ki lomi stole, razbija šipe in grdo govori, da ga imajo vsi dovolj, na koncu vržejo iz šole zaradi tega, ker se v garderobi ni preobul v copate.

Do prejšnjega tedna se je zdelo, da je Erjavec narejen iz teflona. Nobeno sranje, v katerega je zaril, se ga ni prijelo. A kot kaže, je tega filma konec.Vse skupaj se je odvijalo tako hitro, da je celo Erjavec, ki premore izjemne količine političnega instinkta (če že znanja ne), potreboval nekaj časa, da se je zavedel, kaj se mu dogaja. In ko je nastopil v Odmevih, je izrekel tisti famozni stavek, da se počuti kot Al Capone. Najbrž res. Tudi Caponeja so zašili zgolj zaradi utaje davkov.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.