Aritmetika odstopa

Spoštovani! Za vroč začetek poletnih počitnic v belem mestu sta prejšnji teden (in še par dni pred tem) poskrbela vodja ljubljanske SDS Peter Sušnik in župan Zoran Janković, vse skupaj pa se je odvijalo preko hrbta podžupana za urbanizem Janeza Koželja. Če na hitro povzamemo: na zadnji seji mestnega sveta pred počitnicami je mestni svet – kljub temu, da ga odbor za urbanizem, ki ga vodi prav podžupan Koželj, ni potrdil – izglasoval odlok o zazidalnem načrtu za Korotansko naselje pri Litostroju. Svetnik Sušnik, ki je tudi član tega odbora, je na novinarski konferenci par dni po seji dejal, da ne gre za prvi tak primer in da bi moral – če mu je kaj do časti in osebne integritete – podžupan Koželj odstopiti z mesta šefa odbora, saj naj bi bilo očitno popolnoma vseeno, kaj odbor sklene, zatorej je delo odbora bolj ali manj samo sebi namen. Župan Janković pa je svojega podžupana zaščitil, rekoč da so rezutati glasovanj posledica neudeležbe na sejah odbora in da naj se Sušnik neha razburjati. No, nista uporabila točno teh besed, a šlo je nekako v tem smislu.

Načeloma odbori mestnega sveta bolj ali manj odražajo njegovo sestavo v celoti, ima Lista Zorana Jankovića prevladujoč vpliv tudi v večini odborov, zatorej so glede na politične danosti primeri, kjer se mnenja konkretnega odbora in mestnega sveta v celoti razlikujejo, upravičeno deležni posebne pozornosti. Še več: dejansko lahko rečemo, da je primer, kjer predlog, ki ga župan Janković podpira, ne dobi podpore odbora, politični dogodek svoje vrste. Načeloma ima Sušnik prav: če odbor nekaj izglasuje, potem naj ima to mnenje neko težo, ne pa, da se ga – sklicujoč se na glasovalno aritmetiko – povozi meni nič, tebi nič.

A hkrati je prav ta glasovalna aritmetika tisto, na kar se sklicuje Sušnik pri njegove pozivu k Koželjevemu odstopu. Predlogi niso “šli čez”, kot se reče, bolj ali manj zato, ker udeležba na sejah odbora ni bila popolna. To je omogočilo neodločen izid, ki (poslednično) pomeni, da odbor predloga za odlok o Korotanskem naselju ni podprl. Sušnik, SDS in opozicija nasploh so si v tem primeru lahko pripisali manjšo politično zmago. Nasprotnik sicer ni bil v polni postavi, a tisto kar šteje, je končni rezultat, oziroma – glasovala aritmetika. Ko pa ta ista glasovalna aritmetika deluje v drugo, se pravi županovo, smer, pa Sušnik zažene vraga in pol in se vprašuje o smislu delovanja odbora. Vse skupaj malček diši po dvojnih merilih. Skratka – načeloma ima Sušnik prav, a ne v tem primeru.

Negativno mnenje odbora je ob nepopolni udeležbi svetnikov sicer lahko nerodnost, morda opozorilo, da podpora večine ni samoumevna, lahko je celo blamaža, nikakor pa ne more biti razlog za odstop predsednika odbora za urbanizem. O tem bi lahko razmišljali, če bi absolutna večina v polni sestavi nasprotovala odloku, ki bi ga kasneje mestni svet potrdil, pa še v tem primeru bi se dalo o odstopu debatirati. Konec koncev, smo v pretelih mandatih večkrat videli primere, kjer je odbor izglasoval eno, mestni svet pa drugo, pa ni nikomur na misel prišlo, da bi odstopil. A tisto so bili drugi časi…

Zato se velja vprašati, zakaj si je Sušnik županovega glavnega urbanista (kot Koželja Janković rad opiše) izbral za tarčo prav zdaj? Možnih je več odgovorov. Prvi je ta, da morda Koželj kaže “znake utrujenosti”. Večkrat je bilo namreč slišati, da ima podžupan mestne politike dovolj in da se bo po koncu mandata posvetil delu na fakulteti. Glede na to, da ta hip niti župan Janković ne želi povedati, ali bo kandidiral še enkrat, so špekulacije o usodi njegove ekipe zgolj to – špekulacije. A morda je bilo to dovolj, da so pri opoziciji zaznali “razpoko” županovi ekipi. Ali gre za privid ali ne, bo seveda pokazal čas.

Dosti bolj verjeten pa je drugi razlog: Jeseni, ko se bo mestni svet ponovno sestal, se bosta simultano zgodili dve stvari: prišli bomo v zadnjo četrtino mandata župana Jankovića, kar pomeni neuradi začetek predvolilne kampanije in hkrati se bo začela zadnja faza sprejemanja strateškega in izvedbenega prostorskega načrta. Če bosta sprejeta, bosta SPN in IPN za nadaljnji dve desetletji zakoličila razvolj Ljubljane. Zato ju lahko brez težav označimo za najvažnejši projekt Jankovičevega županovanja, neskončno bolj pomemben od štadiona ali gradnje nekega stanovanjskega naselja. Sušnik se je že pred časom obregnil v način sprejemanja oziroma zavračanja pripomb krajanov k obema načrtoma in hkrati zagrozil z referendumom, če teh pripomb (večinoma naj bi šlo za zahteve po zazidljivosti zemljišč) mestni urbanisti s Koželjem na čelu ne bodo upoštevali.

Menjava šefa odbora za urbanizem ne bi v dinamiki dela mestnega sveta rešila popolnoma ničesar, saj bi se podobna glasovanja in preglasovanja zelo verjetno še naprej dogajala. Sušnik to seveda dobro ve in razume. A po drugi strani bi Koželjeva menjava tik pred zadnjo fazo sprejema SPN in IPN le-to verjetno močno upočasnila, če ne kar minirala sprejetje obeh načrtov, saj bi bil njun glavni načrtovalec močno ranjen, osrednji ključni načrt župana Jankovića pa močno ogrožen.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc