Barack Obama: iz fikcije v realnost

Spoštovani!

Če odštejemo približno petdeset milijonov ljudi, ki bodo jutri verjetno glasovali za Johna McCaina, verjetno cel svet bolj ali manj naglas navija, da bi na jutrišnjih predsedniških volitvah v ZDA zmagal Barack Obama. Ideja, da bi se v ovalno pisarno naselil temnopolti predsednik je po eni strani neskončno škandalozna, po drugi strani pa je popolnoma normalna in celo logična.

Ob morebitni zmagi Baracka Obame bomo spet priča pojavu, ko bo življenje posnemalo umetnost, ki menda posnema življenje. Ideja o temnopoltem predsedniku je še pred desetletjem veljala za ultimativno provokacijo, ki so ji jo lahko privoščili samo kakšni holivudski filmi, pa še to le tisti, v katerih niso nastopali najbolj plačani zvezdniki.

Tako je denimo v filmu Deep Impact predsednika odigral Morgan Freeman, ki je bil v tem filmu katastrofe odvisen od spodobnosti nekaj belopoltih astronavtov, da rešijo njegovo črno in vsako drugo ameriško rit pred uničenjem iz vesolja. No, kar nekaj let kasneje se je kultna serija Zahodno krilo končala tako, da je bil za predsednika izvoljen malo znani senator latinoameriškega rodu Matthew Santos, v še vedno popularni seriji 24 pa je belopolti agent Jack Bauer varoval črno rit ameriškega senatorja, ki je nato postal ameriški predsednik in bil večkrat tarča atentorja.

Na sploh se zdi, da je barva kože naslednjega ameriškega predsednika bolj pomembna za ves preostali svet kot pa za Američane. To seveda ne pomeni, da nekje pod površjem ne brbota lonec rasizma in s tem povezanih predsodkov, a dejstvo, da več kot polovica Američanov slabih 24 ur pred odprtjem volišč meni, da bi bil sin Američanke in Afričana dober predsednik, kaže predvsem na pregovorno pragmatičnost Američanov, ki bodo sledili tistemu, ki za katerega bodo ocenili, da bo bolje plaval v visokih valovih gospodarske krize. Pravzaprav je ironija popolna. Če bo Obama izvoljen, bo izvoljen zato, ker je imel boljši program, če pa ne bo izvoljen, pa ne bo izvoljen zaradi barve kože.

Namreč: tabu teme, kot sta spol ali rasa predsedniškega kandidata lahko še kako priplavajo na površje. Velika pričakovanja lahko prinesejo tudi velika razočaranja. Barack Obama bo morda Billu Clintonu res »ukradel« naslov prvega črnskega predsednika, in v eni osebi združil Clintona, Johna F. Kennedyja in Martina Luthra Kinga, a hkrati bo podedoval dve vojni, najhujšo gospodarsko krizo po letu 1930, neverjetno proračunsko luknjo, vnaprej porabljen denar za reševanje bank in dejstvo, da ZDA v mednarodnih odnosih nimajo tistega vpliva, ki so ga Bushu mlajšemi zapustili Clinton, Bush starejši in Reagan.

Tako kot nihče ni želel govoriti o spolu ali rasi, tako tudi nihče ni načenjal teme o možnem atentatu na Obamo. A to še ne pomeni, da to vprašanje ne visi v zraku. Abraham Lincoln, Martin Luther King, John in Bobby Kennedy… ljudje, ki so v ameriški zgodovini postali mitološke osebnosti, ker so jim krogle atentatorjev preprečile, da bi do konca preobrazile ameriško družbo.

A za kakšne hude preobrazbe tokrat verjetno ne bo časa. Kdorkoli bo že naslednji ameriški predsednik, bo imel pred očmi predvsem ameriške interese. Morda bo za dosego slednjih malo redkeje posegel po orožju, a naivno bi bilo pričakovati, da bo zaradi predsednika Obame celemu svetu bolje. A če bo šlo Ameriki slabo, bo šlo celemu svetu še slabše.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *