Radikalizacija politike

Spoštovani! Pretekli konec tedna je finančni pa tudi ves preostali svet zaskrbljeno opazoval živčno vojno med predsednikom ZDA Barackom Obamo in republikansko večino v predstavniškem domu ameriškega Kongresa okoli tega, ali bodo kongresniki dovolili dodatno zadolževanje najmočnejše države na svetu. Že Winston Churchill je dejal, bodo Američani vedno storili pravo stvar potem, ko bodo preskusili vse druge možnosti in če je soditi po prvem odzivu trgov jim je to vsaj za silo uspelo. A bolj kot finančni prepad, v katerega so Ameri ponovno pokukali je zanimiv vzorec, ki se je pojavil tudi v tej finančno-politični krizi najmočnejše države na svetu.

Gre za radikalizacijo javne razprave, ki smo ji priča praktično povsod v demokratičnem svetu. Politična razprava se vedno bolj reducira zgolj na avt-avt opcije in vsaka od vpletenih strani pričakuje popolno uresničitev svojih zahtev in ne prizna legitimosti nasprotni strani oziroma njenim stališčem. V ZDA je ta fenomen dobil zagon z epskim porazom republikanske stranke na volitvah leta 2008, ko sta bila na eni strani izvoljena Barack Obama in demokratska večina, na drugi pa se je pri republikancih začelo razvijati čajankarsko gibanje, ki po vsem merilih (tudi ameriških) sodi na skrajno desnico.

Sam obstoj gibanja je verjetno logičen. S tem ko so sredinski volivci zapustili politično, vojaško in ekonomsko kompromitirano stranko je nastalo dovolj prostora za razvoj skrajnih idej, od tega, da vlade v Washingtonu praktično ne potrebujejo, do kreacionizma in raznih teorij zarot, pri čemer je najdlje vztrajala tista, da Barack Obama sploh ni rojen v ZDA. Skratka, nastalo je gojišče politično naivnih in družbeno nevarnih idej. A težava je nastala v trenutku, ko je vodstvo republikanske stranke ugotovilo, da lahko čajankarji stranko revitalizirajo, zato so posvojili radikalizem in izključevalnost čajankarjev-.

Ta izključevalnost politične debate seveda ni prisotna samo v ZDA. Že samo bežen pogled po državah članicah EU pokaže, da je marsikje politika na dveh bregovih in večnima niti ne poskuša preseči te delitve, pač pa se gre igro živcev in računa, da bo druga stran prej popustila. Recimo v Belgiji. Ali pa na Portugalskem. Ali pa v Sloveniji.

Povsod smo priča radikalizaciji političnega diskurza, ki že po svoji naravi otežuje možnost kompromisa. Hkrati se oblikuje začaran krog: bolj kot se politika radikalizira, manj je sprejemljiva za sredinske volivce in bolj izgublja svojo legitimnost. Z izgubo legitimnosti politike pa se ustvarja prostor, na katerem uspevajo razne civilne iniciative- mnoge med njimi sponzorira prav politika – ki povečini politično polje le še bolj radikalizirajo.

Slovenska in verjetno še marsikatera druga družba ta hip ne potrebujeta še dodatne živčnosti. Odgovorna politika bi na obeh bregovih iskala načine za umirjanje žoge in povečevanje možnosti kompromisa. A namesto tega se zdi, da se je ujela v past vedno večjega radikalizma in zdaj nikakor ne more ven, ne da bi izgubila še tisto malo kredibilnosti, ki jo ima. A drugače najbrž ne bo šlo.

Sicer se lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc