A propos, Umetnost (in Znanost): Prelom, do katerega ni prišlo; Bučar, dr.France
|
Kaj in kje je »Libido dominandi«, ki naj bi ukrotil podivjani kapitalizem? Je to množica odgovornih posameznikov? Knjiga premislekov in vprašanj, ki nočejo biti napotki, so pa uporabne ocene in komentarji. Razpirajo nove možnosti v negotovi prihodnosti slovenskega narodnega značaja, preoblikovanega v kulturno izpraznjeno potrošništvo.
Zagotovo enajsta, morda pa tudi kakšna z višjo zaporedno številko, je knjiga, ki jo je napisal dr. France Bučar in ki so jo pred desetimi dnevi predstavili v Konzorciju. Je delo, ki ga je težko uvrstiti v katerega od žanrskih ali literarno-strokovnih predalčkov. Pri založniku – Cankarjevi založbi – so ga uvrstili v zbirko Čas misli. Na predstavitvi, ki jo je povezoval urednik Tine Logar, je z uvodno besedo in prvimi vtisi ter pogledi na Bučarjevo knjigo sodeloval novinar, komentator, urednik in publicist Janez Markeš. Izkazalo se je, da je profesor Bučar, sicer znan po svojih ostrih ocenah družbenega dogajanja in po neprizanesljivosti do njegovih glavnih akterjev, tokrat uporabil prej kot slej filozofski pristop do obravnavanih tem, kjer se mu ven in ven porajajo nova vprašanja, ki na nek način ostrijo stališča do družbenih tokov.
Med njimi naj omenimo le dve: kaj je končni cilj neoliberalizma, ki generira absolutizem novega tipa ter ali je podržavljanje uvod v nove totalitarizme. V dvom je postavil tudi sintagmo o človekovih pravicah in spreminjanje narodovega značaja, ki so ga v ustanovno listino OF zapisali njeni ustanovitelji… Narodov značaj se je seveda spremenil, vendar drugače, kot so takrat razmišljali. Skratka, to je knjiga z več vprašanji kot odgovori. Zelo znano sporočilo, tudi iz dvoran in kabinetov, na katere France Bučar naslavlja mnoge v knjigi izpostavljene misli. Knjiga je sistematično in tematsko pregledna, urejena v 31 vsebinsko ločenih, vendar v celoto povezanih naslovov, ki jih pogojno lahko označimo kot poglavja. Začne z luščenjem resnic o mitu lastne državnosti in konča z vrednotami, ki da so dejavnik družbene povezanosti.
Tokratno oddajo A propos, Umetnost! bi morali prenasloviti tako, da bi se ustavili ob proučevanju in znanosti in da bi umetnost, kot jo zvečine razumemo, potisnili rahlo ob stran. Izbrali smo nekaj poudarkov, kakor jih je odbral in jih pojasnjeval avtor sam in kakor je knjigo razumel njen prvi kritični bralec zunaj založbe Janez Markeš. Dodali pa smo še pogovora z direktorjem Cankarjeve založbe Miho Kovačem in urednikom knjige Tinetom Logarjem. Končali pa smo jo z nekaj poudarki, ocenami in komentarjem v intervjuju z Janezom Markešem.
Prelom, do katerega ni prišlo, dr. France Bučar začenja s prepričanjem, da je naša usoda odvisna od zadovoljive rešitve dveh temeljnih vprašanj: najprej – od zagotovitve potrebnih sredstev za naš fizični obstoj in razvoj ter potem še od ustrezne rešitve sobivanja v različnih družbenih povezanostih. Konča pa z mislijo, ki nima – kot pretežna vsebina knjige obliko ali sporočilo vprašanja. Gre namreč za izrek, ki pravzaprav ne dopušča ugovora, čeprav bi nanj najbrž bilo mogoče odgovoriti v dvomu ali vsaj z vprašanjem… O tem je nekaj več časa namenjenega ob koncu oddaje.
Bučarjevo pisanje v knjigi Prelom, ki ga ni bilo, je zelo strnjeno in pregledno opisal, na nek posebni način komentiral in ga umestil tako v aktualni kot tudi zgodovinski kontekst – Janez Markeš. Njegov nastop na predstavitvi knjige skoraj v celoti objavljamo v tej oddaji; Zaporedje posameznih njegovih delov pa smo nekoliko priredili. O odločitvi, da Bučarjevo knjigo izdajo v zbirki Čas misli, pa smo povprašali direktorja Cankarjeve založbe Miho Kovača.
V pogovoru z urednikom Tinetom logarjem pa se vendarle tudi dokaj neposredno dotaknemo vprašanja ali bi to delo in če – v kakšnem smislu – sploh mogli uvrstiti v kategorijo umetnosti in znanosti. Ali drugače: esej je kot literarna zvrst tudi lahko umetnost.
Za nekaj hipov pa smo se, kot že zapisano, posebej zadržali tudi v pogovoru s prvim bralcem Bučarjevega dela, ki mu je bila naložena ocena Preloma, do katerega ni prišlo. Pokazalo se je, da je eno ključnih Markeševih vprašanj ostalo neodgovorjeno. Kaj je torej z Bučarjevo definicijo tiste sile, ki bi uspela premagati pozverinjeni kapitalizem? Kaj je torej »libido dominandi« ter kje in kdaj se bo udejanil? Odgovora ni bilo…
Za konec smo obljubili še povzetek sklepnega staveka v zadnjem oddelku Bučarjeve knjige. Naslovil ga je Vrednote kot dejavnik družbene povezanosti in ga sklenil z mislijo, da je družba že razpadla tako močno, da ne more več doseči nekega skupnega imenovalca svojih interesov. Zato je morda lažje razumeti sicer dokaj dvoumni odgovor 92-letnega doktorja prava in prvega predsednika slovenskega demokratično sestavljenega parlamenta Franceta Bučarja potem, ko je podpisal naš izvod njegove knjige. Vprašali smo ga, ali bomo preživeli? V mislih smo imeli seveda Slovence, slovenski narod. Odgovora ne (z)moremo prepisati. Morda bi ga nam uspelo opisati… Ampak, res ga morate slišati in videti.
Knjiga je izšla v – za slovenske razmere – več kot dostojni nakladi tisoč izvodov. Če jo bodo v parlamentu vzeli resno, njena prodajna cena je znesek približno petih poslanskih kosil, je 90 izvodov že vnaprej prodanih. Težko sicer verjamemo, da si bodo zaradi tega »od ust trgali«, saj gre vsekakor za nizko-cenovno investicijo v »izgradnjo celovite politične osebnosti«. Seveda je treba knjigo tudi prebrati, da bi bili učinki pravi. Pa če se z avtorjem strinjamo ali pa tudi ne… Če prištejemo še ves strokovni parlamentarni in vladni aparat, samo vlado, javne ustanove in seveda knjižnice (pa morda še kakšno banko, dokler je naša), je naklada zanesljivo prenizka. Upamo si stavit, da bo ponatis.
Oddajo je podpisal Andrej Pengov, sooblikovala in realizirala pa sta jo tudi Aljaž in Urška Pengov Bitenc.