Gregor in njegov varnostnik
|
Spoštovani! Odločitev Gregorja Viranta, da se odpove policijskemu varovanju – natančneje, da stopnjo varovanja zniža – je neodgovorna, populistična in povsem neprimerna funkciji, ki jo opravlja. Aktualni predsednik državnega zbora sicer pravi, da ga so ga pri tem vodili varčevanje, zgledovanje po drugih državah in občutek varnosti. Vse našteto morda drži, a zaradi tega odločitev ni nič manj neumna.
Gregor Virant namreč ni (bil) varovan zato, ker je Gregor Virant, pač pa zato, ker zaradi spleta naključij in politične matematike trenutno zaseda funkcijo predsednika državnega zbora. Slednji je po ustavi drugi najvišji funkcionar v državi in nadomešča predsednika republike, kadar slednji ni zmožen izvajati svojih pooblastil. Povedano drugače: če bi se predsedniku republike – bognedaj – pripetilo kaj hujšega, bi predsednik državnega zbora začasno prevzel vrhovno poveljstvo nad oboroženimi silami, v izrednih razmerah bi lahko izdajal dekrete z zakonsko močjo in opravljal vse ostale posle šefa države.
Funkcija predsednika državnega zbora je torej zelo pomembna za ustavno stabilnost države in posameznik, ki jo opravlja, jo mora biti sposoben opravljati štirindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Vprašanje varovanja predsednika državnega zbora torej ni vprašanje varčevanja temveč vprašanje stabilnosti države. Z občutnim zmanjšanjem obsega varovanja je bila v ta sistem stabilnosti narejena velikanska luknja.
Virant ocenjuje, da bo državni proračun na ta račun v štirih letih prihranil okoli 600.000 evrov. Pri tem pa ne pove, da bodo varnostniki, ki jih je zdaj odslovil še vedno na plači, prav tako vzdrževanje blindiranega avta predsednika državnega zbora ne bo stalo nič manj. Tako kot pri Falconu bodo priharnili zgolj pri gorivu. Virant pravi, da se počuti varnega. To je sicer lepo slišati, a kdo ve, ali je njegov občutek varnosti kakorkoli povezan z – obsegom varovanja.
Kdorkoli se je srečal s pripadniki oddelka za zaščito, ki varujejo najvišje predstavnike države in tuje goste ve, da znajo ti fantje in dekleta svoje delo opravljati zelo dobro in da je pogosto že sama bližina varnostnikov dovolj, da si kakšna vroča glava ne privošči kakšne neumnosti. Če pa bi se – spet, bognedaj – zgodilo, da bi Gregorju Virantu ob zmanjšanjem varovanju kdo zalučal kamen v glavo, ste pa lahko prepričani, da bo nastal takšen kraval, da bo stroškov več kot zgolj tistih 600.000 evrov.
Virant si pri tem privošči še opazko, da ugled parlamenta ni odvisen od varovanja, temveč od pametnih odločitev. Če bi bilo to res, potem bi bil to kvečjemu razlog za povečanje Virantovega varovanja, saj aktualni sklic parlamenta ne poka ne od pametnih odločitev ne od kredibilnosti. Težava je sicer drugje: Konkreten sklic parlamenta s sistemom prenosa ustavnih pristojnosti nima popolnoma nobene zveze. Virantovo povezovanje enega in drugega pa kaže zgolj na to, da funkcijo predsednika parlamenta vidi zgolj skozi lastno osebo in ne kot enega od temeljev demokracije, ki mora imeti podporo številnih drugih sistemov, ne glede na to, kdo jo zaseda.
In nenazadnje, Virantova ocena, da so zaradi rezanja javnih izdatkov ljudje lahko jezni kvečjemu na ministra za finance in ne nanj osebno, je malenkost poniglava. Kazati s prstom, češ “on je kriv” resnično ni vredno funkcije, ki jo Virant zaseda.
No morda ima Virant prav in bi res kazalo stresati jezo na finančnega ministra. V tem primeru bi lahko Virantovi nekdanji varnostniki začeli varovati Janeza Šušteršiča. Avto bi bil isti, ljudje prav tako, tudi strankarski dogodki bi bili isti kot pri Virantu, skratka – spremenilo se ne bi prav veliko. Prihranilo pa tudi ne.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.
RT @radio_kaos: Gregor in njegov varnostnik – http://t.co/ZIXiPBcJ #kaos #komentar