Imperij vrača udarec

Spoštovani!

Zdi se, kot da je slovenska politična scena stopila v nekakšen pospeševalnik delcev, kjer dogodki prehitevajo eden drugega, občasno pa se zaletijo, nakar sledi večja ali manjša eksplozija.

Katalizator vseh teh pospeškov so bile seveda predsedniške volitve, katerih drugi krog se je zgodil pred skromnim mesecem dni, zdi pa se, kot da je minila cela večnost. Misel, da je vlada od volitev naprej v defenzivi je sicer za marsikoga zapeljiva, a hkrati tudi odločno napačna. Resda se vladi – in njenemu šefu – dogajajo nezgode ob katerih se vsak resen opazovalec najprej uščipne, da vidi ali morda ne sanja, a trenutna vlada in koalicija sta daleč od že odpisanih.

darth.jpg

Taktika predsednika vlade v zadnjem mesecu dni je bila sicer na trenutke prestrašena, a hkrati dovolj učinkovita. Po res odločni zmagi levice se je takoj odločil za manever regrupiranja in postavljanja okopov. Pri tem seveda ni nikogar presenetil: večina ljudi na levici je zavpila nekaj v smislu »Aha, saj smo vedeli, da bomo slej ko prej videli starega Janšo«, a prozornost manevrov še ne pomeni, da niso uspešni.

Udarec, ki je sledil in še traja, je silovit: v mesecu dni je Janša uspešno identificiral novega nasprotnika, ki je bil njegov dovčerajšnji zaveznik. Lov na »nenaše« gospodarstvenike je – ali pa še bo – galvaniziral tisti del volilvnega telesa, ki je Janšo volil zaradi obljub o boljšem jutri. Ker je boljši jutri očitno zamudil na vlak in ga pred pojutrišnjim ne bo, se je Janša posvetil razlogom za ne tako zelo dober danes. Ki je – če verjamemo vladi – v bistvu zelo dober, samo predstaviti ga je treba kot takega.

Kar je – če smo do konca cinični – pravzaprav res. Če bi vladni PR deloval kot dobro naoljen stroj in bi uspešno spuščal meglo še boljše zgodbe o uspehu, potem avtor teh vrstic stavi vse svoje peške, da se vladi za priljubljenost sploh ne bi bilo treba truditi. A namesto tega, da bi novinarje pridobili na svojo stran, vlada in njen šef menjata novinarje. Pa za tisto prvo ne bi rabila veliko. Nekaj zastonj alkohola, občasen sendvič in mir, da novinarji delajo kakor vejo in znajo.

Kot rečeno – taktika, ki jo je ubral Janša je bila pričakovana, a zaradi tega ni nič manj uspešna. Novinarje in gospodarstvo s svojimi napadi sili v defenzivo, s čimer v sebi in tistim, ki mu verjamejo avtomatično dokazuje, da je imel prav. Kljub padcu podpore in izgubi nadzora nad najbolj vplivnim časnikom v državi je še kako v sedlu. To konec koncev dokazujejo tudi raznorazne vroče oddaje in premierovi nastopi na nacionalni televiziji, kjer po pravilu nastopa sam – brez nasprotnika v studiu. In ko je sam, je najboljši. Ponovno se je vzpostavil kot vodja, na čelu svoje ekipe, od katere pričakuje, da mu sledi kot en mož. Tisti, ki se sprašujejo o smiselnosti njegovega početja pa so ali pa še bodo razglašeni za izdajalce.

Če se izrazimo filmsko: potem, ko so uporniki dosegli pomembno zmago, se je imperij zbral in začel vračati udarec. Janša ni defenzivi. Je v protiofenzivi, ki zaenkrat ne pojenja. In – če smo čisto odkriti – njegov uspeh ni odvisen od stanja njegovih političnih nasprotnikov, pač pa od morale v njegovih lastnih vrstah. Če bo ta zdržala, potem se bodo hitrosti v pospeševalniku slovenske politike še povečale in trki bodo postajali vse hujši. Do volitev pa je še dobrih deset mesecev.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *