Okoljske in druge skupinske terapije

Spoštovani! V krizi se človek oprime vsake rešilne bilke. To, da bo sedež novoustanovljene Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev EU v Ljubljani sicer ne bo rešilo krize, je pa gotovo dosežek, vreden vse pozornosti. Dobro, res je, da gre po eni strani – kot že tolikokrat v Evropi – za politično motivirano deljenje bonbončkov, po sistemu »vsakomur nekaj«. A po drugi strani strani je ravno energetika eno od področij, kjer se bo v prihodnosti največ dogajalo in kjer se bila Unija v zadnjih letih vse prevečkrat ujeta s spuščenimi hlačami.

Pri tem je potrebno na glas povedati, da dejstvo, da bo sedež agencije v Ljubljani, ne pomeni, da bo Slovenija naenkrat postala nek blazen igralec na tem področju. Evropske politike so točno to. Evropske. In ne nacionalne. Pa čeprav včasih vsi skupaj dobimo vtis, da je katera od skupnih politik pisana na kožo posamezni državi. No, sedež ACERja, v belem mestu pa kljub vsemu pomeni, da bo eden od stikov med stroko in politiko prav tu in ena od prvih nalog zagotavljanje učinkovitosti energetskega trga. Če gre soditi po rezultatih liberalizacije trga z električno energijo, ko so šle cene navzgor namesto navzdol (kar so vsi obljubljali), potem dela ne bo zmanjkalo.

No, po drugi strani pa zadnjih energetskih dosežkov države vendarle ne smemo dati v nič, saj so – tako kot dodelitev ACERja Ljubljani – to tudi zunanje-politični dosežki. Podpis sporazuma za gradnjo Južnega toka je (zaenkrat na papirju) izboljšal stabilnost energetske oskrbe Slovenije, hkrati pa je izboljšal tudi slovensko-ruske odnose. No, res je, da so nam Rusi »za kazen« podtaknili spornega veleposlanika Dokuja Zavgajeva, a glede na to, kakšne indolentnosti si je v odnosih s to državo privoščila prejšnja vlada, je nekdo pač moral plačati račun. To sicer ni edini račun, ki ga za ekonomsko popivanje prejšnje vlade plačuje njena aktualna naslednica, a to je že druga zgodba.

No, prejšnja vlada, natančneje, njen SDSovski del, je pretekli konec tedna ugotovil, da nismo samo v gospodarski krizi, pač pa tudi v krizi ustavnih vrednot. Te naj bi sprožila podelitev odlikovanja Tomažu Ertlu, zadnjemu slovenskemu socialističnemu policijskemu ministru, ki je leta 1988 na zahtevo jugoslovanske vojaške obveščevalne službe v zapor stlačil kasnejšega premiera iz Grosupljega.

Predsednik Türk je Ertlu odlikovanje sicer podelil zaradi uspešne Akcije Sever, ki je preprečila, da bi Miloševićeva drhal z režiranim mitingom zrušila reformno usmerjeno socialistično oblast v Sloveniji. A hkrati ne moremo mimo vprašanja, ali je prav, da odlikovanje dobi človek, ki je imel pod sabo tudi slovensko vejo jugoslovanske tajne policije, ne glede na to, da je bila menda slovenska UDBA še najmehkejša od vseh v Jugoslaviji.

Možno je sicer, da je predsednik Türk z odlikovanjem želel opozoriti predvsem na to, da bi bil prehod v demokracijo brez sodelovanja socialističnih oblasti dosti težji in verjetno dosti bolj krvav. A muke po Tomažu, ki jih Janša te dni namenja predsedniku Türku in vsem, ki ob odlikovanju Ertla niso padli v nezavest od groze, so vsaj deloma upravičene. Je pa res, da sta šef SDSa in njegova stranka tako zelo »zapela« za to temo, da ju je že mučno poslušati. Resnično, včasih človek ne ve, ali spremlja delovanje politične stranke in njenega predsednika ali skupinsko terapijo, tako intenzivno je to neprestano vračanje v leto 1988.

Vračanje nazaj pa je te dni nekaj popolnoma nesprejemljivega, predvsem pri klimatskih spremembah, ki bodo, mimogrede, eno od delovnih področij Sloveniji dodeljenega ACERja. Od koebenhavenske konference, ki se začenja danes, sicer ne pričakujejo veliko napredka, vsekakor pa je nujno, da ne pride do nazadovanja. Tudi zaradi tega se je prvič v zgodovini zgodilo, da je 56 časopisov, med njimi Delo in Večer, iz 45 držav po vsem svetu objavilo enak uvodnik, ki svetovne voditelje poziva naj se ne obotavljajo, naj se ne prepirajo in ne kažejo s prstom drug na drugega, pač pa naj izkoristijo priložnost, ki jo ponuja konferenca in vsaj določijo elemente poštenega podnebnega dogovora.

Če tega dogovora ne bo, potem kaj kmalu nobena agencija je bo vredna piškavega groša, nobeno sporno odlikovanje ne bo več pomembno, nobena bivša vlada ne bo mogla kritizirati sedanje in noben premier ne bo mogel za trenutni položaj kriviti svojega predhodnika. Če dogovora ne bo, bo namreč kaj kmalu konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc