Janković-Jazbinškov prostorski gambit

Spoštovani! Zahteva za referendum o občinskem prostorskem načrtu, ki sta jo vzporedno vložila svetnik Zelenih Miha Jazbinšek in skupina meščanov na čelu z arhitektov Fedjo Koširjem bo, kot kaže, dodobra zaznamovala predvolilno kampanijo v prestolnici. Do danes je pobude za referendum po vrsti vlagal bolj ali manj le svetnik liste za čisto pitno vodo Mihael Jarc, kateremu je župan po pravilu zavračal pobude za referendum o džamiji in garažni hiši pod tržnico. Tokrat pa se je župan Zoran Janković odločil, da bo vrženo rokavico pobral in referendumu ne bo nasprotoval.

Kaj to pomeni za vse vpletene? Kratkoročno je to gotovo udarec za župana Jankovića, ki se tako pred volitvami ne bo mogel pohvaliti z dokončno uveljavitvijo verjetno najpomembnejšega strateškega dokumenta v mestu. Na drugi strani to pomeni začetno prednost za Jazbinška in civilno iniciativo okoli Koširja, ki bodo v prihodnjih tednih, še pred začetkom zbiranja podpisov, gotovo nastopili z dodatnimi očitki proti prostorskemu načrtu.

A ta začetna otvoritev, recimo ji Jazbinškov gambit, ima svoje slabosti. Ne glede na to, da v tej partiji političnega šaha najbolj glasbeno navdahnjeni med svetniki igra z belimi, je župan takoj začel diktirati tempo partije. Lahko bi sklical izredno sejo mestnega sveta, ki bi nato s sklepom razpisal referendum, pa se je odločil, da bo Jazbinšku in Koširju pustil, da zbereta vse potrebne podpise za razpis referenduma, za začetek zbiranja podpisov pa določil 1. september.

To pomeni, da se bo rok za zbiranje podpisov iztekel le teden dni pred lokalnimi volitvami, kar seveda pomeni, da bo celotna predvolilna kampanija usodno zaznamovana prav z debato o občinskem prostorskem načrtu. In tu se skriva Jankovićev gambit.

Župan in njegova ekipa trdno verjamejo, da je občinski prostorski načrt nekaj najboljšega, kar se je zgodilo Ljubljani v zadnje četrt stoletja. Če se bo – in za kaj takega je veliko verjetnosti – kampanija za zbiranje podpisov zlila s predvolilno kampanijo in jo morebiti celo zasenčila, potem bodo vse druge teme, ki bi sicer obvladovale vroč začetek politične jeseni, ocenjevane skozi to prizmo. In zdi se, da si Janković želi točno tega,

To je nakazal že v prvem odzivu, ko je Jazbinšku in Koširju očital, da se bodo zaradi njune pobude zamaknili številni infrastrukturni projekti, od gradnje novega cestnega obroča, do vrtcev in domov za starejše, skratka vsi projekti, ki imajo podlago v novem prostorskem načrtu.

Z Jankovićevega stališča je računica jasna: praktično vsakršno kritiko, upravičeno ali neupravičeno, bo lahko postavil v kontekst prostorskega načrta. To mu bo omogočalo, da bo v veliki meri kontroliral debato in večal možnost ponovitve volilnega uspeha izpred štiril let. Hkrati bodo ostale politične stranke in liste soočene z zmanjšanim manevrskim prostorom, saj bodo primarno prisiljene v opredeljevanje do vprašanj, ki jih bosta odpirala Janković in Jazbinšek.

In tu se kaže računica slednjega. Osamljeni jezdec ljubljanske politike, za katerega se včasih zdi, da ni čisto jasno, kam jezdi, se je tako postavil v prvi plan predvolilne kampanije in si – če ne drugega – verjetno zagotovil ponovno izvolitev v mestni svet. Kdo ve, morda bodo Zeleni prvič po skoraj desetih letih imeli več kot enega člana v mestnem svetu.

In kje je računica drugih strank? Ta je še bolj enostavna. V odsotnosti močnih županskih protikandidatov je vedno bolj jasno, da si želijo zgolj preprečiti, da bi imela Lista Zorana Jankovića še štiri leta absolutno večino v mestnem svetu.

Dejstvo, da bomo o referendumu glasovali po lokalnih volitvah, tako postane praktično nepomembno. Stave v ljubljanski politiki bi bile to jesen že tako ali tako visoke. Z Jazbinškovo potezo, ki zaenkrat ni naletela na neko blazno navdušenje med ostalimi strankami, so postale še višje. Pravzaprav se lahko računica izide tako Jankoviću kot Jazbinšku. Lahko pa se bodisi enemu, bodisi drugemu grdo zalomi.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.