Kaj bi storil Drnovšek?

Spoštovani! Če bi človek o slovenski politki posnel western, bi dr. Janez Drnovšek prevzel vlogo Doca Hollidaya. Prišel je tiho in postal legenda. Vprašanje o tem, kdo bi odigral vlogo Wyata Earpa in njegovih bratov in kdo člane Clantonove in McLauryjeve bande, prepuščamo vaši domišljiji. Dejstvo je, da so se mnogi videli dosti bolj poklicali oblikovati Slovenijo kot pokojni predsednik, a prav slednji jo je usodno zaznamoval.

Marsikaj se je zgodilo v letu dni, odkar je preminil nekdanji predsednik. Le teden dni pred njegovo smrtjo je Kosovo, pokrajina, katere težave so zaznamovale njegov vstop v visoko politiko leta 1989, postalo neodvisna država, nato pa je Slovenija bolj ali manj nepresenetljivo zaključila predsedovanje Evropski uniji.

Irska je zavrnila Lizbonsko pogodbo, Gruzija je izzivala Rusijo in jih dobila po smrčku., nato pa so v deželici na sončni strani Alp vsi zadrževali dih, ko je afera Patria dobila nov zagon, vse skupaj pa je kulminiralo konec septembra, ko je princ teme – kot ga je poimenoval pokojni predsednik – izgubil oblast.

Vmes so se dogajale tipično slovenske zgodbe. Ali in kje bodo predsedniku Drnovšku postavili spomenik. Sam tega ni želel, so se pa zato mnogi želeli sončiti v njegovi slavi. Nekaj okusa so tu pokazali tisti, ki so pobude za poimenovanje cest, ulic in alej po njem prestavili v prihodnost in obljubili, da se bodo pri tem posvetovali z družino. Drugi so pokazali, da jim res ne nese dlje od občinskih meja.

Janez Drnovšek s petimi vladami, ki jih je vodil, Slovenijo preoblikoval v bolj ali manj delujoče tržno gospodarstvo. Pri tem se nismo izognili nepotizmu, korupciji in podobnim dejavnostim, ki spremljajo odkrivanje tople vode kapitalizma. V zadnjih letih svojega premierstva je na nevarne prakse opozarjal sam, k marsikateri je sam tudi pripomogel, saj se je pogosto zdelo, da se mu enostavno ne ljubi ukvarjati z dnevno rutino vladanja. Široke koalicije, ki jih je oblikoval, so pogosto porajale vprašanja, ali Drnovšek sploh predseduje pravi stranki. A končni rezultat je bil nedvomno pozitiven. Leta 2008, ko je končal svoj edini predsedniški mandat, so Slovenke in Slovenci nedvomno živeli bolje kot leta 1992, ko je bil s konstruktivno nezaupnico Lojzetu Peterletu prvič izvoljen za predsednika vlade.

Leto dni po njegovi smrti se Slovenija sooča z globalno krizo, na katero nihče nima odgovora. Sooča se z vlado, ki ima kljub udobni parlamentarni večini vsak dan več problemov sama s sabo.. Sooča se z neverjetno lahkotnostjo stopnjevanja napetosti med Slovenijo in Hrvaško in seveda z referendumskim diktatom fašitoidno-militante skupinice nogometnih navijačev. Ko se bodo k tej povorki priključili še stečaji podjetij in tisoči novih nezaposlenih, se bo marsikdo vprašal: Kaj bi naredil Drnovšek?

Tega seveda ne bomo vedeli nikoli. A tisti, ki zgodovine ne poznajo, so obsojeni na to, da jo ponavljajo. V zadnjih letih svojega predsedniškega mandata je Janez Drnovšek začel ljudi okoli sebe prepričevati, da je možno politiko oblikovati drugače. Njegovo Gibanje za pravičnost in razvoj je za hip zasvetilo na slovenskem političnem nebu, a bolj ali manj ugasnilo skupaj z njim. Dokler je trajalo, so ljudje kot gobe vpijali predsednikove modrosti, stali v vrstah, da so lahko videli svojega novega idola in prisegali, da bo zdaj res vse drugače.

A tistega, kar nam je pokojni predsednik želel povedati, množice niso želel slišati. Vsak od nas je odgovoren zase in za svet okoli sebe. Za svojo dobrobit, ki jo moramo doseči v sozvočju z okoljem in ne na njegov račun ali na račun drugih ljudi okoli nas. A Drnovška so zamenjali drugi idoli, ki so žvižgali ušesom znano melodijo o tem, da so vzroki za naše težave nekje zunaj. Medtem pa Drnovškova hiša na Zaplani stoji zapuščena in uničena v nedavnem požaru.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.