Kdo je komu kaj obljubil

Spoštovani! Branku Grimsu je treba postaviti spomenik. Izkazuje se, da je tretji, tako imenovani parlamentarni teve program, ki ga je zaplodil prav SDSov poslanec z Gorenjskega, nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu medijskemu prostoru. Tisti, ki so, se pravi, smo odvisni od politike, lahko po mili volji spremljamo delo izvoljenih predstavnikov ljudstva, medtem ko preostali, bolj normalni del gledalcev uživa v ostalih pridobitvah Grimsovega zakona, zaradi katerih bi verjetno njegov spomenik padel še isti dan, kot bi bil postavljen.

Ena od prednosti je seveda ta, da lahko poslanske nebuloze spremljate v surovi, neobdelani različici. Ko so zadnjič poslanci potrjevali kandidata za ministra za lokalno samoupravo Henrika Gjerkeša, je zaradi pozne ure kar nekako mimo zdrselo tudi glasovanje o noveli zakona o glavnem mestu.

Spomnimo, po skoraj letu dni natezanja na to temo sta se ljubljanska mestna občina in država vendarle dogovorili o tem, kako in koliko bo država mestu sofinancirala tiste naloge in obveznosti, ki jih ima Ljubljana kot prestolnica. Vse skupaj se je seveda začelo pred temi leti, ko je Janševa vlada spremenila zakon o financiranju občin, kobajagi zato, da bi uravnotežila regionalni razvoj. Javna skrivnost je bila, da sta bila pred lokalnimi volitvami 2006 v obtoku dva osnutka zakona, eden je sredstva, namenjena Ljubljani zmanjševal, drugi pa povečeval. Pač v odvisnosti od tega, ali bi v Ljubljani zmagal Zoran Janković ali France Arhar.

Zgodba naslednjih let je znana, Janša je volitve izgubil prav v Ljubljani, kjer je Janković kandidatom dajal žegen bolj ali manj po kriteriju tega, ali se bodo zavzemali za vračilo sredstev Ljubljani ali ne. No, zgodilo se je, da je premier postal človek, ki županu Jankoviću vračila sredstev ni obljubil. Novopečeni premier Pahor in ljubljanski župan sta se po volitvah kar nekaj časa kot mačka okrog vrele kaše vrtela okoli tega, kdaj bo vladna delegacija obiskala Ljubljano. In ko je do obiska končno prišlo, je Pahor naravnost povedal, da on v zvezi z vračilom sredstev ni ničesar obljubil in da ne more ničesar obljubiti.

Na tej točki pa ponovno vstopi Grimsova teve-pogruntavščina, ki nam uravnoteženo prikazuje življenjsko resnico, da za to, da je človek poslanec, res ne rabiš kakšnih posebnih kvalifikacij. Tako je, denimo, pred glasovanjem o prvem branju zakona o glavnem mestu Grimsov strankarski kolega Zvonko Černač gladko dejal, da s tem zakonom vlada in premier Pahor izpolnjujeta obljubo, ki sta jo dala Jankoviću o vračanju sredstev. Dejstvo, da je premier Pahor javno dejal točno nasprotno, torej da on ni obljubil ničesar, in dejstvo da se zakon na daleč ogne prav vprašanju vračila denarja za nazaj in da določa šestnajst (in ne šestdeset, kolikor jih želi Janković) milijonov evrov letno, vse to za Zvonka Černača ni pomembno.

Pri tem sploh ne gre toliko za to, ali se Černač in njegova stranka strinjata z načinom financiranja Ljubljane. Bilo bi čudno, da bi se. Prav tako ni pomembno, da se jim župan Janković prikazuje kot najhujša nočna mora, ki skače iz vsake sence in da jim je to nočno moro ustvaril predsednik njihove stranke. Gre za to, da je slovenska politična kultura v parlamentu, vrhovnem suverenu v tej državi, padla tako nizko, da si lahko poslanci meni nič, tebi nič, izmišljujejo, kaj je kdo kdaj rekel. No, s pomočjo tretjega kanala nacionalke lahko tovrstne bedarije zdaj razkrijemo.. Res, Grimsu bi bilo treba postaviti spomenik. A če bo šlo tako naprej, bodo levičarje pri rušenju spomenika prehiteli Grimsovi lastni ljudje

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *