Ko desnica ne ve, kaj dela desnica

Spoštovani! Vprašanje, zakaj sta se Zmago Jelinčič in njegova SNS podpisala pod zahtevo za presojo ustavnosti zakona o glavnem mestu je popolnoma odveč. Nacionaliste je na lokalnih volitvah pred štirimi leti odpihnilo iz ljubljanskega mestnega sveta in povratek v repesažu to jesen bi bil še en v seriji srednje odmevnih političnih in volilnih uspehov Zmaga Jelinčiča.

Spomnimo, na parlamentarnih volitvah leta 2004 je presenetil vse, celo samega sebe in ne samo da njegova stranka in izpadla iz parlamenta, celo povečala je število poslancev. Na predsedniških volitvah leta 2007 je snel dobrih dvajset odstotkov glasov, na parlamentarnih volitvah leto dni kasneje je s petimi poslanci prehitel koalicijsko LDS in s tem le še potrdil rastočo priljubljenost. Nenazadnje to kažejo tudi ankete javnega mnenja, kjer SNS že dolgo ni več vaški posebnež pač pa enakopraven član omizja. No, skoraj.

SNS in Zmago Jelinčič živita od političnih drobtinic. Vedno več jih je, a so kljub vsemu še vedno drobtinice. To se kaže v eklektičnosti njunih političnih stališč, kjer na eni strani zagovarjata partizane in narodnoosvobodilni boj, v isti sapi izganjata hudiča iz vsega, kar ni čistokrvno slovensko, pa vendarle podpirata pravice srbske manjšine na Kosovu in nasprotujeta napadom zveze NATO na Srbijo, nato odločno zavrneta Janšev poziv na ulice in trge, ter skupaj z SDSom udrihata po »pedrih«, ki da so suha veja slovenskega naroda. In na koncu Branku Grimsu držita svečo pri miniranju zakona o glavnem mestu.

Politika Zmaga Jelinčiča ima svojo notranjo logiko, ki nima zveze z realnostjo. Gre preprosto za to, da skupinicam razočaranih volivcev pove zgolj tisto, kar si želijo slišati. V tej skupinici je sicer malo ljudi, je pa zato veliko takšnih skupinic. In za vsako od njih imajo nacionalisti pripravljeno mantro, češ samo to-in-to bi bilo treba narediti, pa bi bilo vse v redu. Seveda pri tem računajo na to, da jim izrečenega ne bo treba nikoli uresničiti. In ta isti moment se je zgodil tudi pri Grimsovem izletu v neznano. Jelinčič enostavno računa na to, da bo od SDSove (in marsikatere druge) ljubljanske volilne baze odškrnil dovolj glasov, da se bo s svetnikom ali dvema prebil v mestni svet. Konec koncev za to potrebuje le dobrih dva tisoč glasov.

In zahvaljujoč Branku Grimsu se mu morda celo posreči. V času nastajanja tega teksta odziv ljubljanskega SDSa na Grimsove ustavne akrobacije še ni znan. A škoda je že narejena. Če bodo poziv podprli, si bodo ponovno pljunili v lastno skledo ter nato od tod do večnosti (no, do volitev) s strani župana Zorana Jankovića poslušali, da je SDS Ljubljani najprej odvzela 60 milijonov evrov, zdaj bi jih pa odvzela še tistih 16, kolikor jih dovoljuje zakon. Če pa bi se ljubljanska SDS postavila na zadnje noge in nasprotovala Grimsovemu predlogu, pa se bo v trenutku ustvaril vtis, da desnica ne ve, kaj dela desnica. Efekt bo isti: zmedeni volivci na desni bodo podprli tistega, ki bo imel najbolj jasna stališča. Pa čeravno ne bodo nič bolj smiselna.

Ne pozabimo pa, da SDS in SNS poleg zakona o glavnem mestu spodbijata tudi ustavnost zapore mestnega jedra za promet in umika zaščite tržnice. To pa je sploh teren, na katerem se bolje znajdejo prosti strelci tipa Miha Jazbinšek in Mihael Jarc, ki lahko tedne in tedne posvetijo eni sami temi. In v tem okolju se Zmago Jelinčič znajde neskončno bolje kot neka resna stranka, ki zase trdi, da je mesto sposobna voditi bolje od trenutne oblasti.

Je pa res, da lahko vse napisano v trenutku izgubi smisel, glede na to, kaj se Zmagu Jelinčiču dogaja te dni.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.