Lepa beseda lepo mesto najde

Spoštovani! Kaže, da so se strasti okoli lokacije Šentjakobskega gledališča vsaj začasno pomirile. Za osvežitev spomina: strategija kulture v Mestni občini Ljubljana je med drugim predvidela selitev domicilnega odra Šentjakobskega v dvorano kulturnega doma Španski borci, kjer trenutno domuje GOML – gledališče za otroke in mlade Ljubljana, medtem ko naj bi se slednje selilo v Mestni dom, trenutno domovanje Šentjakobskega gledališča.

Razlog za selitev naj bi bila predvsem prostorska stiska, saj v Mestnem domu na Krekovem trgu domuje tudi Lutkovno gledališče, s selitvijo GOML-a v Mestni dom pa bi lahko tam nastalo središče otroškega in mladinskega teatra v Ljubljani. Težava je nastala, ko so gledališčniki v Šentjakobu v strategiji načrte o selitvi spregledali oziroma jih niso jemali resno. Ko pa je postalo očitno, da je selitev popolnoma realna možnost, so zagnali cel halo in v zelo kratkem času nabrali zgledno število podpisov proti selitvi gledališča.

Stvar je seveda trajala kar nekaj časa. Župan Zoran Janković ter načelnik za kulturo Uroš Grilc sta vztrajala pri zapisanem, rekoč, da je bilo časa za pogovor na pretek, da je strategija dobila praktično soglasno podporo v mestnem svetu in da so argumenti Šentjakobskega bolj ali manj zgolj emocionalni. Nasprotno pa so, seveda, v gledališču vztrajali, da ime Šentjakobsko pač pomeni, da morajo ostati v senci zvonika Šentjakobske cerkve in da jih selitev v Moste oropa temeljnega dela njihove identitete, poleg tega so se bali osipa obiska, ki bi ga menda prinesla selitev.

Hec je seveda v tem, da imata prav obe strani. Umetniki so posebna sorta ljudi, ki se včasih noče, včasih pa ne zna ukvarjati s tuzemskimi stvarmi kot so strategije, resolucije in odločbe, a če jim je odveč ukvarjati se s stvarmi, ki neposredno vplivajo na pogoje za njihovo delo, potem se pač nimajo kaj pritoževati. A hkrati je res, da je selitev gledališča še hujša kot selitev upravne enote. Navajenost na obstoječe stanje, element ki ga lahko zasledimo pri praktično vsaki ljubljanski civilni iniciativi, je tudi v primeru Šentjakobskega gotovo odigrala svojo vlogo.

A hkrati lahko v danem primeru ugotovimo pomembno razliko od vseh ostalih iniciativ. Primer Šentjakobskega – na njihovo srečo – ni bil spolitiziran. Največja opozicijska stranka je sicer podprla njihova prizadevanja, a njihova reakcija je bila tako pozna, da je resnično mejila na nabirko poceni političnih točk. In verjetno je prav odsotnost političnega mrhovinarstva, ki smo mu priča pri marsikateri drugi civilni iniciativi, pripomogla k temu, da je prejšnji teden župan obljubil, da bodo v mestni upravi še enkrat za skupno mizo posedli vse vpletene in poskušali ugotoviti, ali je lahko volk sit in koza cela.

Poleg zdrave odsotnosti politizacije pa je k zaenkrat mehkemu pristanku verjetno prispevalo tudi to, da sta se obe strani zbrihtali toliko, da sta ena drugi prisluhnili. Učinek ni izostal in tako smo še enkrat ugotovili, da ima star čebeli pregovor še kako prav in da lepa beseda res lepo mesto najde.

Kdo ve, morda pa konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc