Ma naj bo štrom

Spoštovani! Ljubezen se konča pri denarju, pravijo. In ko je posredi 1,2 milijarde evrov, ljubezen nima veliko možnosti. Debata okrog projekta šestega bloka šoštanjske termoelektrarne (TEŠ6) ima toliko zornih kotov, kolikor je v njej akterjev. Odstavljenega direktorja Rotnika obtožujejo netransparentnega vodenja, Rotnik ministra Golobiča (ki naj bi stal za zamenjavo) obtožuje, da je želel podjetju Ultra omogočiti, da se »prisesa« na projekt, lokalni velenjski veljak Srečko Meh tolče po mizi in grozi z izgubo 3500 delovnih mest, sindikat v TEŠ pa tako rekoč po načelu samoupravljanja ne priznava menjave direktorja in se najavi k premieru Pahorju na pogovor. Skratka, super je.

A v tem trojčku strankarskih, nacionalnih in lokalnih interesov se le malokdo vpraša, kaj (če sploh kaj) bo Slovenija dobila za teh 1,2 milijarde evrov. Kaže, da bore malo. Bloka tri in štiri sta tik pred izključitvijo, medtem ko naj bi bil blok pet v stanju hladnega zagona, tako da naj bi novi blok šest zgolj nadomestil proizvodnjo elektrike v teh treh blokih, poleg tega pa naj bi zmanjšal izpuste toplogrednih plinov. Če smo malenkost cinični: Projekt TEŠ6 je v bistvu zelo drago zniževanje izpustov CO2.

Menda je tistim, ki se na elektriko malo bolj spoznajo, že dalj časa jasno, da bo poleg TEŠ6 Slovenija slej ko prej morala tudi v investicijo drugega bloka krške nuklearke. A če bo projekt v Šoštanju zavožen, ste lahko prepričani, da se bo politika, katerakoli že, novega energetskega projekta izogibala kot hudič križa, mediji bodo prežali na vsak napačno porabljen evro, javnost pa bo vsakič sproti takoj poskočila, upravičeno ali neupravičeno. Zato je seveda v interesu vseh, da odgovorni šuške porabijo lepo po pravilih in pregledno.

In tu se seveda spustimo v kalne vode slovenske politike in gospodarstva, kjer se lahko zanašamo še le na občutek in vedno manj na številke. Težava je v tem, da se za projekt TEŠ6 vedno bolj zdi kot da ga v Šaleški dolini obravnavajo kot lokalni projekt, ki naj služi lokalnim interesom. Po eni strani je seveda prav, da je lokalno okolje vpeto v tako velik projekt, ki je vse prej kot okolju prijazen, ne glede na to, za koliko bodo zmanjšani izpusti toplogrednih plinov,

A po drugi strani to ne pomeni, da lahko lokalni interesi diktirajo tempo in smer razvoja projekta. To, čemur smo priča zadnje dni s strani sindikata v TEŠ pa spominja na samoupravljanje najslabše sorte. To, da sindikat brani direktorja je v kapitalizmu, milo rečeno, nenavadno in zgolj utrjuje sume o tem, da v TEŠ ni nekega hudega navdušenja po zunanjem nadzoru. A še bolj kot ti sumi (ki so lahko upravičeni, lahko pa tudi ne) so zaskrbljujoče grožnje o zmanjševanju dobave elektrike. V tem primeru pa bi bili ponovno priča tipično slovenskemu sindromu, ko bi neki lokalni interesi meni nič tebi nič za talko vzeli kar celo državo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *