Mesto v oblaku

Spoštovani! Odkar je župan Zoran Janković napovedal izgradnjo mestnega wi-fi omrežja je preteklo kar precej Ljubljanice. Resnici na ljubo, kar se je na začetku zdelo kot “projekt za sproti”, se je kmalu izkazalo za tehnični, logistični in pravni oreh, katerega tretje še zdaleč ni bilo enostavno. Pretekli četrtek so ga s pogodbo med mestom, Telekomom Slovenije in družbo NIL končno strli. Vsaj na papirju.

Mestni wi-fi je, jasno, tehnično malenkost bolj zahtevno opravilo od vzpostavitve domačega brezžičnega omrežja. Osnovni izziv je zagotavljati stabilnost signala med premikanjem od ene oddajne točke do druge in hkrati kvaliteto same storitve. Ljubljana še zdaleč ni prva evropska prestolnica, ki bi si omislila javno dostopni wi-fi. Lep primer delujoče rešitve je, denimo, Luksemburg, kjer storitev HotCity dostopna v večini mestnih predelov, pri čemer je dostop do spletnih storitev mesta brezplačen, dostop “navzven” pa je plačljiv. Rešitev, ki naj bi v centru prestolnice zaživela že jeseni, je podobna, s to razliko, da bo uporabnikom omogočena tudi ena ura dostopa do interneta dnevno, več od tega bo plačljivo.

Tovrstna rešitev sledi vzorcu, ki je bil vzpostavljen že s sistemom Bicikelj, kjer je prva ura uporabe zastonj, določene vzporednice pa lahko vlečemo tudi s sistemom kartice Urbana, ki znotraj ure in pol omogoča brezplačno prestopanje na mestnih avtobusih. In prav slednji so ena od točk, kjer se križata interes uporabnikov in interes mestnih služb.

O dostopu do interneta na mestnih avtobusih se, razen neuradnih namigov, do danes ni veliko govorilo. Z vzpostavitvijo mestnega wi-fi omrežja pa bodo vsaj najbolj obremenjeni deli avtobusnih linij pridobili dodano vrednost. Kaj je bolj praktičnega, kot na avtobusu v jutranji prometni konici pregledati elektronsko pošto in napovedane sestanke, preposlati zapiske s predavanj ali pogledati na Facebook in Twitter. Glede na trenutno hitrost mestnih avtobusov, bo tista ura brezplačnega dostopa ravno dovolj za pot v mesto in nazaj.

Po drugi strani pa bi sami avtobusi lahko wi-fi omrežje uporabljali za komunikacijo s sistemom TalkTrack, s katerim LPP upravlja z voznim parkom in napoveduje prihode na postajališča. Če vmes ni prišlo do spremembe, trenutno za tovrstno komunikacijo uporabljajo storitev GRPS, ki jo mobilni operaterji seveda zaračunavajo. S prehodom na lastno wi-fi omrežje se tako obetajo dolgoročni prihranki za mestno upravo, javna podjetja in zavode, saj je gotovo ceneje uporabljati enotno rešitev na lastni infrastrukturi, kot pa za vsakega od delov mesta uporabljati svojo rešitev s svojim ponudnikom.

Mesto se na IT področju torej seli v oblak in stopa v korak s časom. A to je šele začetek. Načrt je ambiciozen, časovnica še toliko bolj, tisto, kar bo najbolj pomembno, pa bo prepričati meščane in obiskovalce, da naj omrežje uporabljajo. To pomeni, da jim bo treba na enem mestu približati številne razdrobljene storitve, ki jih mesto ponuja danes, predvsem pa bo treba razviti nove. Ena od stvari, ki pade na pamet, je poljnjenje kartice Urbana prek spleta. Zgolj v premislek…

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta…

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.