Od junaka do bedaka

Spoštovani!

Odločitev premiera Pahorja, da Dimitrija Rupla imenuje za posebnega odposlanca za zunanje zadeve je – milo rečeno – sprožila cunami ogorčenja predvsem na levem delu slovenskega političnega spektra, pa tudi drugod. V novejši slovenski zgodovini bi zelo težko našli primer, ko bi se velika večina ljudi prijela za glavo in v kleni slovenščini zavpila »koji k….?«. Povsem neverjetno je, kako spektakularno je svežepečeni premier zapravil svojo astronomsko priljubljenost. Z eno samo potezo je zgrmel od junaka do bedaka.

Osamosvojitvene zasluge Dimitrija so nesporne. A to še ne pomeni, da je dosmrtno aboniran na udobne fotelje, ki jih greje davkoplačevalski denar. Dimitrij Rupel, katerega občasna robatost je bila nujno potrebna v času slovenskega prebijanja na mednarodni sceni je z leti postajal vedno manj koristen in vedno bolj obremenjujoč, tako v zunanji kot v notranji politiki.

Če za hip odmislimo možnost, da je Borut Pahor res dobil krila in izgubil stik z realnostjo, lahko pobližje pogledamo dejavnike, ki spremljajo Ruplovo imenovanje. Za začetek povejmo, da se zdi rahlo neverjetno, da bi Pahor – potem, ko je mojstrsko izpeljal koalicijska pogajanja in, priznajmo, sestavil relativno kompetentno vlado – lahko tako zelo zavozil pri oblikovanju lastnega kabineta.

Potem, ko sta se še dehteči premier in leto dni stari šef države zapletla v prestižni dvoboj o tem, kdo ima zadnjo besedo pri imenovanju veleposlanikov, so se predvsem z desne strani spektra pojavile ocene, da gre za načrtovan teater, ki naj pokaže, da Pahor in Türk nista kot rit in srajca, da se ne bi zgledalo, kot da ima ena sama opcija vso oblast v državi. Spor se je z Ruplovim imenovanjem končal tako, da je Türk sit in Rupel cel.

Nadalje je tu zanimiva podrobnost, da je Dimitrij Rupel vse od preteklega četrtka tiho kot miš. Verjetno je to najdaljše obdobje v zgodovini, ko slovenski mediji niso uspeli dobiti niti ene Ruplove izjave. Takšna tišina je za človeka, ki je svojčas medijem žugal, da bodo plesali tako kot bo on igral, povsem netipična in lahko pomeni marsikaj.

Še več: tudi Ruplov donedavni šef je tiho. Verjetno zato, ker je menda na počitnicah, a dejstvo, da je Rupel odplesal k Pahorju v času, ko Janše ni bilo doma, ni nepomembno. Tudi koalicijski partnerji so – sicer šokirani – odpravil Ruplovo imenovanje kot nekaj kar je bodisi nepomembno, bodisi izključno v Pahorjevi domeni. No, le Karl Erjavec je čisto tiho. Kar spet ni nepomembno.

Najprej so se razširile ocene, da Rupel nekaj ve in da je Pahor kupil njegov molk. Kaj pa če (s pridržkom, da se Pahorju ni utrgalo), Rupel nekaj ve in je Pahor kupil Ruplove podatke? Pa s tem ne mislimo tiste njegove knjižice s telefonskimi številkami. Kaj, če je Rupel ponovno odigral vlogo Judeža in Pahorju ocinkaril par ljudi iz bivše vlade v zameno za topel fotelj na uradu za iskanje rude in izgubljanje časa, voznika in dobro plačo?

Glede na Ruplove zunanje- in notranje-politične grehe, ki so že zdavnaj zasenčili njegove zunanjepolitične zasluge, si je zavoljo učinkovitega vladanja želeti, da je temu res tako in da gre »zgolj« za politično stavo gigantskih razsežnosti. Kajti, če gre pri Ruplovem imenovanju za tisto drugo opcijo, da je Pahor enostavno spektakularno zamočil, potem se je bati, kako se bo lotil gospodarske krize.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *