Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo

Spoštovani! Za trenutek naj odloži delo, dnevnik in red bull kolektivni organ vodenja Republike Slovenije, po domače Pahorjeva vlada. Včeraj je dopolnila sto dni vladanja in pri tem skrbela, da njenim državljanom ni bilo dolgčas.

Hvaležno se spominjamo prvih negotovih korakov naše jubilantke, ko Karl Erjavec, vezni člen med njo in njeno predhodnico, ni ostal minister za obrambo. Res, prav neprimerno bi bilo, da bi poleg največjega med največjimi, še kateri drug obrambni minister ponovil mandat. Malo manj hvaležno se spominjamo naslednjih korakov, ki so pri političnem življenju ohranili Dimitrija Večnega. Če smo čisto odkriti, naša jubilantka pri tem ni imela prav veliko, saj je čorbo skuhal kar Pahorjev ata osebno.

Morda se danes res zdi, da je Pahorjev ata Rupla na ta način nevtraliziral, kot se reče. A vprašanje je, ali je bila ta nevtralizacija vredna jeze, ognja in žvepla, ki so ga v njegovo splošno smer izbruhali koalicijski partnerji in pomemben del javnosti. No, to pravzaprav ni vprašanje, kajti odgovor je znan. Ni vredno. Pa ne samo zaradi pisem tipa Dragi Borut, Dragi Slavko, kjer se je med drugim pokazalo, da vsaj eden od piscev ne obvlada svojilnih zaimkov, pač pa zaradi tega, ker je Pahorjev ata trošil nenormalne količine energije zato, da je naokrog razlagal, kako razume jezo, ampak da si ne bo premislil.

Najbrž bi bilo vredno, če bi Rupel takrat res odigral vlogo Judeža in Pahorjevemu atu prodal svojega prejšnjega šefa, po domače Janšatovega Tamalega. A glede na to, kako Pahorjev ata slednjega za splošen okus preveč ohranja v procesu odločanja, se pravo vprašanje glasi, kdo je koga komu prodal?

Če sploh gre za prodajo. Pahorjev ata, ki vodi današnjo jubilantko, je namreč v zadnjih stotih dneh kazal nezdravo mero želje po pogovarjanju in sodelovanju z najbolj bizarnimi izrastki slovenske politike. Star kmečki pregovor pravi, da v španoviji še krava crkne, a ata naše jubilantke išče španovijo praktično z vsakim, ki mu nasprotuje. Z Janšatovim Tamalim praktično stalno vkup tišita in kdove kak greh skupaj devljeta, razočarani navijači iz drugega največjega univerzitetnega mesta so mu jeli pripravit zasedo z referendumom, nakar je Pahorjev ata odhitel z njimi razpravljat o usodi države, tako da se človek vpraša, kako hudo so mu morali nasprotovati šele vladne stranke, da je z njimi šel kar v koalicijo…

No, naša jubilantka je v teh stotih dneh »fasala« tudi svojo prvo interpelacijo. Katarina Kresal je določene dele levice spravila v delirij, ko je dejala, da bo ustavno odločbo o izbrisanih izpolnila, pa če ji rejting pade na nulo, čemur so takoj sledile cinične opazke, večje razlike potemtakem ne bo. A resnica je ta, da je vlada s tem vendarle začela -hm- brisati velikanski madež, ki bo še vrsto let opominjal na to, kako nevarna je neverjetna lahkost vladanja.

In na koncu je tu še gospodarska kriza, ki se je je naša jubilantka lotila tudi z zviševanjem trošarin na legalne droge kot do cigarete, alkohol in nafta, s čimer naj bi plačali subvencioniran delovni čas in vedno daljše vrste nezaplosenih.

Poslušalci tako vladi za njenih sto dni iskreno čestitajo, ji pošiljajo koš položnic in pesem Janija Kovačiča Delam kot zamorc.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

One thought on “Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *