Pahorleaks

Spoštovani! Objava tonskega zapisa neformalnega, »off the record« pogovora premiera Pahorja z novinarji teden dni pred superreferendumsko nedeljo je, potem, ko se je zdelo, da globlje ni več možno, izkopala novo dno slovenskega novinarstva. Sama vsebina pogovora je sicer pestra, a ne neskočno presenetljiva. Tako nekako, kot zgodba okoli Wikileaks pred meseci.

Če je Wikileaks pokazal na perfidnost in občasno malenkostnost zunanje politike, vsebina Pahorjevega “off-the-record” razkriva tisto, bolj umazano, plat notranje politike. Če predsednik vlade pri tem parkrat sočno zakolne, mogoče res ni lepo, ampak zaradi tega ne bo nihče ob službo, gospodarska rast se pa tudi ne po popravila. Je pa vse skupaj lep vpogled v to, kar politika dejansko je. Skupek analize, želja, ugibanj, sreče in interesov, znotraj katerega se lahko ujete počutijo tudi ljudje, ki imajo nesporno moč, kaj šele tisti, ki moč izgubljajo. Kot, denimo, premier Pahor.

Zato se seveda postavlja vprašane, komu je objava, ki eklatantno krši najosnovnejše novinarske standarde, sploh koristi. Teoretiki zarote pravijo, da si je Pahor objave vsaj želel, če je že ni zorganiziral, saj naj bi ga v javnosti predstavila kot “dedca”, ki zna prav po gostilniško zarobantiti. Dobro, po eni strani je res fino slišati šefa vlade, kako govori o kurcih in pičkah in da je pod kožo krvav. A če se na tem istem posnetku priduša, kako so mu podtaknili spot z Urško Čepin, potem tovrstne gverilske akcije najbrž res niso nekaj, pod kar bi se sam podpisal.

Bolj verjetno gre v tem primeru res za poskus omadeževanja, oziroma, kot temu rečejo Američani, “character assasination”. Pač, pokazati tisto, manj zloščeno sliko Boruta Pahorja. Čeprav ni popolnoma jasno, ali je to sploh še potrebno, glede na to, da ankete zaznavajo priljubljenost Pahorja in njegove vlade nekje v spodnjih “najstniških” številkah.

Sporni posnetki, ki so se znašli na portalu YouTube si bili sicer že umaknjeni, a to ne spreminja dejstva, da je nekdo grdo zlorabil institut “off the record pogovora”. To sicer ni prvič, da je v javnost prišel tonski zapis pogovora s politikom, za katerega je slednji sklepal, da je neformalen (kar spomnimo se zgodbe o domnvenih dogovarjanjih o incidentih v Piranskem zalivu, ki se je končala na sodišču), a kljub temu je slovenski žurnalizem ta konec tedna zdrsnil še za stopničnko nižje. To se pač ne dela.

Po drugi strani pa so zgražanja glede poročanja o vsebini objavljenega posnetka povsem odveč. Pričakovanja, da bodo mediji gentlemansko ignorirali posnetek, ki je (v nasprotju z dogovorom sodelujočih) prišel v javnost, so naivna. Mediji pač niso tu zato, da bi pazili na javno podobo vlade. In če so Pahorjeve ocene, mnenja in napovedi že “tam zunaj”, je vloga medijev v tem, da jih postavijo v kontekts. Najslabše od vsega bi bilo, če bi ta dobra ura premierovega modrovanja obvisela v zraku in postala priročen vir za oblikovanje selektive resnice, ki smo ji že sicer prevečkrat priča v slovenskem političnem prostoru.

Mimogrede, zanimivo bi bilo vedeti, kaj točno je rekel Pahor, ko je izvedel za objavo “off the record posnetkov”. Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc