Pet centimetrov nad tlemi

Spoštovani!

Kaže, da v tej državi počasi izgubljamo kompas. No, lahko da gre zgolj za splošni vtis – hm – kaosa pred volitvami, a stvari postajajo že tako zelo bizarne, da bi se lahko Top lista nadrealista prihajala učit na sončno stran Alp.

Torkova celodnevna seja državnega zbora na temo tajkunizacije je bila – kot smo pravilno ocenili prejšnji teden – res ena sama farsa. Nadvse bizarno je dejstvo, da sejo skliče največja vladna stranka, ki ima tako ali drugače v rokah večino instrumentov za nadzor trga in sumljivih finančnih transakcij. Še bolj bizarno je dejstvo, da si je šef vlade, s katerim je bil sklic seje očitno usklajen, prišel v parlament šele takrat, ko je opozicijskih poslancem zmanjkalo časa in jim dal lekcijo, češ da štiri leta enostavno ni dovolj da se počisti, kar so oni zamočili v preteklih dvanajstih letih. O tem, ali sta Janša in SDS dobila mandat za demontažo vladavine LDS ali za to, da nam bo še bolje, kot nam je bilo, bomo razpredali kdaj drugič.

Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da bizarnosti, nesmisli in aroganca niso omejeni zgolj na vladno stran. Boško Šrot, glavna tarča torkove seje si je še pred samo sejo privoščil izpad, ki si ga enostavno ne bi smel. Zavrnil je namreč vabilo na sejo odbora za gospodarstvo, češ da je pripravljen nastopiti edinole na plenarni seji državnega zbora. Aroganca, primerljiva z vladno. Bošku Šrotu vse njegovo bogastvo (realno in domnevno) ne more in ne sme odpirati vrat državnega zbora takrat, ko si to sam zaželi. Če lahko premier Janša »svojim« naroči, naj skličejo sejo – ker je pač premier in vodja največje stranke – Boško Šrot tega razkošja ni in ne sme biti deležen. Tako za Janšo kot Šrota se zdi, da zadnje čase hodita pet centimetrov nad tlemi, pri čemer ostalo občestvo le še vedno bolj odprtih ust strmi nad obtožbami, ki letijo sem ter tja. Bizarno, vam rečem…

Hkrati pa se je državi zgodil sodniški štrajk, katerega želijo mnogi odpraviti kot še enega v vrsti izsiljevanj za višje plače. Pa ni čisto tako. Sodniki predstavljajo tretjo vejo oblasti. Napovedana tridnevna stavka je – ne glede na to, ali se z njo strinjamo ali ne – totalni minus za ministra Viranta, ki ni mogel ali pa hotel najti sprejemljivega kompromisa. Namreč – ne gre samo za plače. Gre za to, ali bodo tri veje oblasti med seboj enakopravne. Dejstvo, da stavkajo sodniki je približno tako bizarno, kot če bi stavkali poslanci. Čeprav slednjega v dani situaciji verjetno ne bi nihče opazil – niti Janša in Šrot.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *