Včasih je bil samo en zid

Spoštovani! Te dni je cel svet, še posebej pa Evropa, poln grenko-sladkih besed o padcu berlinskega zidu. Desetine kilometrov betona in železa, ki so simbolizirale hladno vojno ter blokovsko delitev sveta, so v noči z 8. na 9. november padle kakor da so iz kartona. S padcem zidu se je simbolično končala hladna vojna in za hip se je zdelo, da smo vsi skupaj našli Eldorado. No, resničnost je bila seveda daleč od tega.

Padec berlinskega zidu je sicer simbolno končal hladno vojno, a je hkrati odprl Pandorino skrinjico pravih in domnevnih krivic po celi Evropi. Na tej in oni strani berlinskega zidu je pomenilo predvsem vzpon skrajno desnih političnih skupin, ki so začele odkrito koketirati z nacizmom, hkrati pa je pomenilo tudi vračanje starih, predhladnovojnih delitev.

Nova svoboda je pomenila nove frustracije in kmalu se je mnogim stožilo po dobrih starih časih. Ne samo zahodnim tajnim službam, za katere se govori, da o bližnjem padcu zidu niso imeli pojma vse dokler jim ni dobesedno padel na glavo. Tudi ljudje na obeh straneh zidu so bili nemalo presenečeni, ko so eni ugotovili, da se na zahodu ne cedita med in mleko, drugi pa, da vzhodnjaki ne nameravajo ponižno sprejemati drobtinic z zahodne mize.

Ena od bolj zguljen fraz, ki si jo komentatorji te dni podajajo kot postan močnik je ta, da »zidovi v glavah« ostajajo. Zidovi med bogatimi in revnimi, zidovi med etničnimi skupinami, zidovi med vzhodom in zahodom, pa med severom in jugom.

Ko smo že pri geografskih pojmih: južno od Alp je padec berlinskega zidu pomenil zgolj potrditev tistega, kar se je predvsem v nekdanji Jugi slutilo že dlje časa – da ne socializem navznoter votel, na zunaj ga pa nič ni. In tako Jugoslavija ni šla zgolj rakom žvižgat, pač pa jim je šla igrat kar celo simfonijo, ob zvokih katere so se nekdaj bratski narodi med seboj divje poklali, kakor da so 45 let brusili nože in sekire. I

Legendarni sarajevski Nadrealisti Branka Djurića so, tik preden so sile pekla zaorale po Balkanu, sproducirali še bolj legendarno epizodo humoristične serije v kateri se smetarji z obeh strani mesta pomotoma hkrati znajdejo pod zidom, ki ločuje Vzhodno in Zahodno Sarajevo, nakar izbruhne celo sranje, ko pa gredo vendarle vsi domov – zid ostane.

Zdi se, kot da človeštvo zidovi še posebej fascinirajo. Od kitajskega dalje so imeli dvoumno vlogo. Na eno strani preprečiti tistim, ki so zunaj, da bi prišli noter, tistim, ki so noter, preprečiti, da bi ušli ven, predvsem pa preprečiti, da bi ta dva svetova prišla v stik drug z drugim.

Padec berlinskega zidu je bil verjetno zgodovinska nuja in dejanje neke prvinske pravičnosti, a hkrati so namesto enega po Evropi nastali številni zidovi, dejanski ali zgolj v glavah: Šarišské Michaľany na Slovaškem, Sarajevo v Bosni, Kosovska Mitrovica na Kosovu, in še bi lahko naštevali. Da zidov med Palestinci in Izraelci v Palestini, med Grki in Turki na Cipru ter med Američani in Mehičani v Texasu sploh ne omenjamo.

In kot da vse to še ne bi bilo dovolj, nekateri postavljajo tudi zid med Slovenijo in Hrvaško. Se v dvajsetih letih res nismo ničesar naučili

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc