Da bo 9. maj moderen praznik

Spoštovani! Čestitke ob dnevu zmage. Ob zori 9. maja leta 1945 je partizanska vojska vkorakala v Ljubljano in s tem tudi dejansko osvobodila slovensko prestolnico potem, ko je v zadnjih bitkah na Orlah v okolici Ljubljane premagala okupatorsko vojsko in si tako odprla pot v mesto, ki je bilo tri leta obdano z bodečo žico. Pravično je in spodobi se da ima ta slavni trenutek eno od osrednjih mest tako v narodovi, kot mestni zgodovini.

Slovenija, dežela, ki je bila po Hitlerjevem ukazu obsojena na to, da “postane spet nemška” in Ljubljana, edino mesto v Evropi, ki je bilo obdano z bodečo žico, sta drugo svetovno vojno sicer začeli doživljati z zamikom, a ko je vojna vihra prišla, je ostala vse do konca. Redkokdaj pred tem je bil slovenski narod tako zelo zapisan uničenju kot pod italijansko in nemško okupacijo. Že to, da se zli načrt ni posrečil, je vsega spoštovanja vreden dosežek, da pa je slovenska partizanska vojska zmago dosegla, ne da bi na slovenska tla (z izjemo dela Štajerske) stopile zavezniške sile, pa je dogodek, ki mu po pravici lahko ob bok postavimo zgolj in samo zmago v osamosvojitveni vojni.

Relativizacija devetega maja, ki smo ji priča zadnje čase, je zato povsem odveč, da ne uporabimo kakšne hujše besede. Celo argument, ki ga pogosto slišimo na desni, češ da je 9. maja leta 1945 en totalitarizem zamenjal drugi, je zgolj pripravno poenostavljanje zgodovine, ki služi dnevnim političnim ciljem. Hkrati je to največja ovira temu, da bi se končno lahko premaknili stran od večne slovenske teme, kdo je bil na kateri strani. Ve se, kdo je zmagal in kdo izgubil.

Pozivi, da naj deveti maj postane moderen praznik, brez revoluciorane navlake, so sicer popolnoma legitimni in popolnoma dobrodošlo bi bilo, če bi se to res zgodilo. A da bi na ta račun zmanjševali pomen praznika ali ga celo ukinjali, to ne gre. Logika je dokaj enostavna. Brez 9. maja 1945 tudi 25. junija 1991 ne bi bilo. Tako pač je. Po šestinšestedetih letih je čas, da se s tem sprijaznijo tudi tisti, ki mislijo, da se je zgodovina začela leta 1991.

Po drugi strani pa bi veljalo razmisliti tudi o sledečem: Pod Alpami praznujemo takorekoč pok vsake puške, ki se je kadarkoli zgodil. Nekateri od teh dnevov so celo državni prazniki. A dan, ko je spet zavladal mir ni bil nikoli državni praznik. Spomin nanj je tako v socializmu kot v, hm, “novi” svobodi ohranjala in ga še ohranja prestolnica. Da je stvar končno dobila malo bolj državniški pridih, je bil potreben vstop Slovenije v Evropsko Unijo, kjer, zanimivo, nimajo težav z vprašanjem kdo so bili v drugi svetovni vojni dobri in kdo slabi fantje.

In verjetno je prav to dejstvo pripomoglo k temu, da lahko 9. maja Evropa praznuje mir, napredek in skupno prihodnost, medtem ko se v Sloveniji še vedno ukvarjamo z lastno preteklostjo.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

foto: Jakob Prešeren/zbirka MNZS