Županske volitve: tudi za sporočilo gre

Aktualno-politični vodnik po prodajalni bučk

Spoštovani! Odločitev Zorana Jankovića za ponovno kandidaturo na županskih volitvah sicer ni veliko presenečenje, a je kljub temu eden od ključnih dejavnikov predvolilne kampanje. Zdi se namreč, da se je velika večina političnih strank nekako vdala v usodo, z izgovorom, da ima Lista Zorana Jankovića absolutno večino v mestnem svetu in da bil imel morebitni župan iz vrst kake druge stranke tako rekoč zvezane roke.

To seveda ni čisto res. Dobro, pri trenutni sestavi ljubljanskega mestnega sveta bi bila tovrstna kohabitacija res naporna, a nikakor ne nemogoča. Sploh glede na to, da je eden od očitkov, ki sta jih bila Janković in njegova ekipa deležna v preteklih letih tisti o pomanjkanju dialoga. Hkrati moramo upoštevati tudi dejstvo, da je prav na zadnji seji mestni svet izglasoval spremembe statuta, ki županu dajejo kar precej novih pooblastil, kar pomeni, da županska funkcija sploh ni tako zelo brezzoba, kot se morda komu zdi.

No, po drugi strani pa je treba stvari oceniti realno in povedati, da se je veliko kandidatov v župansko bitko spustilo predvsem zaradi lastne promocije ali promocije določenih tem, pa naj bo to domnevna sistemska korupcija, družinski zakonik, ali zgolj opozarjanje na to, da ne kaže vseh strank metati v isti koš.

V tem smislu je zelo povedna odločitev SLS, ki ni podprla skupne kandidatke NSi in SDS Mojce Kucler Dolinar, pač pa zanjo kandidira Matjaž Glavan, ki je z oceno, da je SLS “zmerna in sredinska” stranka, zaradi česar se je tudi odločila za lastnega kandidata, povedal morda celo več, kot je želel. A po drugi strani je prav Kucler Dolinar tista, ki – vsaj tako se zdi v prvih dneh kampanje – v tekmi z Jankovićem nastopa z več kot zgolj simboličnim vsebinskim vložkom. Pa četudi to pomeni reciklažo starih tem, večino katerih smo videli in slišali že v kampanji za lokalne volitve 2010.

Hkrati pa ne kaže pozabiti, da bodo v Ljubljani županske volitve hkrati z referendumom o družinskem zakoniku. Tema, ki tako zelo razburja, da nekateri zdaj že v vsakem Cicibanu vidijo politično agitacijo je dobra priložnost, da stranke in kandidati pokažejo malo več širine, pa čeprav to morda ne bo neposredno pripomoglo k večjemu številu glasov. Konec koncev se je (zaenkrat) nekdanji župan Janković rad pohvalil – tako kot županje pred njim – da je Ljubljana strpno mesto, ki spoštuje in ceni različnost.

Tudi zato je osmerica kandidatov dobrodošla. Stvari se ne dogajajo same od sebe, še najmanj v politiki. Morda so županske volitve za nekatere res boj brez upa zmage. A hkrati so tudi priložnost, da pokažejo možne alternative, ki bi utegnile biti zanimive, če ne danes pa morda čez nekaj let. S tega vidika kaže, poleg že omenjenim zaploskati tudi Mihi Jazbinšku in Vitu Rožeju, pa tudi preostali trojici “simboličnih” kandidatov. Ne le za zmago, tudi za sporočilo gre.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published.