Bertold Brecht in Richard Nixon ta vikend na Korčuli

Brechtova kriza identitete je eno ključnih izhodišč predstave, ki je bila premierno uprizorjena sredi junija v Novem mestu: bil je Nemec, po eni strani je nosil (so)krivdo v času nacizma, na drugi strani je bil emigrant, veliko je pričakoval od demokracije v ZDA, ki so se izkazala za popolno utopijo, sesula pa so se tudi njegova pričakovanja v Sovjetski zvezi, kjer je projekt (bolj) pravične družbe, prerasel v trdi dogmatski realni socializem… Predstava Anton Podbevšek teatra govori o časih, ki se odvijajo tako rekoč hkrati a je med njimi izrazita diskontinuiteta, zato so jo naslovili Življenje in časi Bertolda Brechta; ne gre torej z en (njegov) čas, njegovo obdobje ampak za vzporedne čase. Pred jesenskimi ponovitvami v Novem mestu, Ljubljani in še kje – bo uprizorjena konec tega tedna na Korčuli.

Nekaj dni po premieri in prvih junijskih predstavah v Novem mestu in pred gostovanjem, ki bo ta konec tedna na Korčuli, smo se v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu, ki je koproducent predstave, pogovarjali z Matjažem Bergerjem, soavtorjem besedila in režiserjem predstave Življenje in časi Bertolda Brechta.

V projektu so sodelovali štirje avtorji besedila: Eva Mahkovic, Ula Talija Pollak, Jakob Ribič in Matjaž Berger; Zanimalo nas je zakaj štirje in zakaj prav ti štirje in kako jim je uspelo različne pristope dokaj harmonično zliti v en gledališki dokument.

Vsekakor gre za dokumentarno igro a uprizoritev dokumentarnost spretno nadgradi;  podčrtana je tudi z načinom podajanja zgodbe – veliko monologov, ki so namenjeni… komu že? Izjemno dramaturško in mizanscensko spretno so postavljeni ne prav pogosti dvogovori pa tudi prevladujoči samogovori, ki so zgolj  na videz monološki, včasih povoženi z dejstvi, podani v narativni formi; na sceni je dokaj misteriozno položenih (in tudi na odrski rampi prestavljanih, zloženih in znova razloženih) kakih dvanajst opek, po katerih lovijo korak pripovedovalci zgodbe in protagonisti  v različnih Brechtovih obdobjih, njegove, njegovi prijateljice, ljubimke, partnerice, prijatelji.

Neprizanesljivo, na trenutke zelo nazorno, je v eter vržen Brechtov odnos do špota; nekako na silo je kot član družine iz visoke družbe vendarle želel ugajati, čeravno je težko reči, da je šlo zgolj za pozo, ob odklanjanju vrednot in načina življenja visokega sloja. O športu in kulturi so pisali mnogi; športniki, umetniki, filozofi, pedagogi: na misel mi pride delo Zorana Slavniča, nekdanjega izjemne jugoslovanskega košarkarja in analiza tega družbeno-(ob)robnega razmerja, kot se ga je pred desetletji lotil Lev Keft.

V pogovoru z Bergerjem nas je zanimalo tudi, na čem je temeljil najbrž dobro pretehtan izbor (pretežno mladih) igralk in igralcev; kakšni so bili kriteriji? Dobili smo neposreden, rahlo presenetljiv in iskren odgovor. Posebej sva govorila tudi o glasbi, ki jo (tudi) za to predstavo popisujeta Duo Silence, čeravno so nam – prav zaradi Brechtovih časov – v spomin prifrčali songi Kurta Weilla. Med scenskimi poudarjenimi posegi sta tudi velika zaslona, na katerih se med drugim v nekem hipu pojavita portreta Mladena Dolarja in Slavoja Žižka. Z razlogom, seveda, ki ga naš sogovornik prepričljivo utemelji.

Ob robu drmskih besedil in sporočil v gledaliških listih pogosto prezremo »zahvale«; tokrat se mi zdijo imena, navedena pod tem naslovom ključna za pristop k tej uprizoritvi in za uprizoritev samo: dr. Matjaž Jager, dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Aldo Milohnić, Boksarski klub Boxeo Novo mesto, v Sloveniji živeča kitajska slikarka Huiqin Wang…);

V polurnem intervjuju zvemo še marsikaj o ustvarjalcih, nastajanju predstave pa tudi o Brechtu samem, njegovem zasebnem življenju, veseljih in travmah.

Po korčulanski uprizoritvi, ki jo na predvidenem odprtem prizorišču starega mestnega jedra ta konec tedna morda čaka zelo slabo vreme in bo zato bo bržkone prestavljena iz v katero od dvoran Centra za kulturo Korčula, bodo z uprizoritvami nadaljevali na odru Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu. Znova jo bodo uprizarjali 10., 11., 12. in 13. septembra,  dan pred prvo septembrsko uprizoritvijo, 9. septembra, pa bo v APTu potekala soareja z naslovom Življenje in časi Bertolta Brechta ali človek mora biti tako radikalen, kot je radikalna dejanskost. Na dogodku bosta nastopila Jakob Ribič in Matjaž Berger.

To bo že deveto zaporedno gostovanje Anton Podbevšek Teatra na Korčuli. Kot je v besedilu za gledališki list zapisal Jakob Ribič, uprizoritev Življenje in časi Bertolta Brechta ni klasična biografija, najsibo ta v Brechtovem primeru še tako polna zanimivih in nenavadnih anekdot, mitov, legend in domala že povsem neverjetnih usod, marveč je poskus, da skupaj z Brechtom in prav skozi njega nekaj povemo o zgodovinskem kontekstu, v katerem je živel, o fašizmu in pregnanstvu ter o mračnih časih, v katerih je pogovor o drevju, kot je Brecht zapisal v slavni pesmi »Za nami rojenim«, pomenil molk o tolikerih slabih dejanjih. Še več, nemara je uprizoritev poskus historizacije, tiste značilne Brechtove potujitvene tehnike, katere učinek je, da o dogodkih preteklosti govorimo zato, da z miselne in časovne distance povemo nekaj o dogodkih naše sedanjosti.

V predstavi nastopajo Gregor Čušin, Svit Stefanija, Gaja Filač, Barbara Ribnikar, Mojka Končar, Tina Resman, Jana Menger, Mario Dragojević, Gregor Podričnik, Timotej Novaković, Gregor Luštek, ki e tudi koreograf predstave, scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger, Ina Ferlan, jezikovno svetovanje Barbara Rogelj, znakovni jezik Mojca Korenjak, b Toni Turk, oblikovanje kreativ Eva Mlinar, garderoba Nataša Recer.