A propos ob 15h: Marković o lepem odru, Berger o zlitju ženskega in moškega principa

Minuli petek je bila v Gallusovi dvorani težko pričakovana premiera izjemne glasbene pesnitve Richarda Wagnerja Leteči Holandec. Po 26-ih letih, takrat, kakor zatrjujejo avtorji aktualne postavitve, pod povsem neustreznim naslovom Večni mornar, je to izjemno delo znova mogoče videti in slišati v Ljubljani. V pogovoru z dvema ključnih avtorjev – glasbenim vodjo in dirigenta Aleksandra Markovića ter režiserjem Matjažem Bergerjem – so podani vsi razlogi, da se ohranja prevod originalnega naslova, ne pa njegova netočna predelava za rabo v slovenščini. To odločitev utemeljujeta z bistvenim sporočilom, zgodbo tega glasbenega dela, v katerem odzvanja skladateljeva strast do glasbe kot umetniškega izraza, in ne do romantičnega ali tragičnega ali morda celo do – pogosto napačno razumljenega sporočila, češ da gre za nikoli končano plovbo in večne spopade z roparji na svetovnih morjih, ki jih ne more prekiniti niti ljubezen za morebitno nevesto priporočene lepotice.

Aleksandar Marković ima z Ljubljano in njenimi koncertnimi odri kot dirigent
že kar nekaj izkušenj. Prvič je bil tu pred dobrimi osmimi leti in to je njegovo četrto gostovanje v našem mestu. Pred enajstimi meseci je v okviru modrega abonmaja, prav tako v Gallusovi dvorani CD, dirigiral orkestru Slovenske filharmonije. Takrat so bila na sporedu dela Ottorina Respighija Rimski vodnjaki, Koncert za trobento in orkester Henrija Tomasija in simfonična suita Nikolaja Rimskega-Korsakova: Šeherezada, op. 35. Wagnerjev Leteči Holandec je seveda povsem nekaj drugega, ne le zaradi tega, ker gre za operno delo. Lani ga je publika navdušeno sprejela, tokrat pa nam je razprl nekaj možnosti za vpogled v prve njegove vtise po premieri bodisi da gre za njegovo razumevanje te Bergerjeve postavitve, bodisi za – tudi odmerjeno profesionalno presojo opravljenega dela ali pa za odziv občinstva. Delo z režiserjem Bergerjem in njegovo ekipo je bila zanj vsekakor doslej nedoživeta, vendar izjemna, veličastna izkušnja. Že od prvega srečanja na Dunaju in vse do »piljenja« vseh podrobnosti na odru.

Režiser Matjaž Berger je pri iskanju režiserskega pristopa poiskal pomoč v razmisleku in iskanju tudi povsem konkretnih rešitev tudi k dvema izjemnima slovenskima filozofoma: Mladenu Dolarju in Slavoju Žižku. Zato je morda povsem na mestu vprašanje, če je za Wagnerjev izjemni opus res kriv Nietzche? Kdo je potem takem bil bolj Hitlerjev? On Nietzche ali Wagner? Ta po svoje nerazumna razumnost razumnikov tistega časa in njihov vpliv na diktatorje je bila očitno tudi ideološka ovira in zavora, da Wagner v različnih obdobjih, še najbolj najbrž posebej po 2. svetovni vojni zanj ni bilo prostora v repertoarjih slovenskih glasbenih gledališč in koncertnih odrih.

Ampak to je le nekaj drobcev iz – na trenutke tudi provokativnega – pogovora Andrej Pengova z mojstroma taktirke in mizanscene, Aleksandrom Markovićem in Matjažem Bergerjem, ki po tej aktualni postavitvi opere leteči Holandec doživljata različno obarvane bodisi bolj, sem in tja pa tudi manj navdušujoče odmeve, zlasti v izbranih javnostih. Za nekatere vtise in ocene iz slednjega svežnja najbrž nista prava naslova. Na izbor zasedbe pač nista imela vpliva – ne v dobrem, ne v slabem; vendar se ta oddaja s temi vprašanji niti ne ukvarja. Konča se vsekakor optimistično: z razmislekom o precej verjetni možnosti, da bo njuna postavitev te Wagnerjeve mojstrovine, kljub izjemni količini uporabljenega solnega cveta iz sečoveljskih solin na odrskih deskah, gostovala tudi na evropskih opernih odrih.