Bleščeča pravljica na Otoku sužnjev v Novi Gorici
|
Trideset ur potem, ko so natanko teden dni nazaj preostanki tistega, kar naj bi bile študentske demonstracije, zmetali dobršen del Trga republike in ostanke iz srednješolskih in študentskih nahrbtnikov v pročelje slovenskega parlamenta, se je na odru Slovenskega narodnega gledališča v Novi gorici zgodila pravljica sužnjev. Pravljica, ja, in ne upor, kot bi bilo pričakovati glede na našpičeno ozračje povezano z »malim delom in velikim sranjem«, ki naj bi bila povod ne le za demonstracije, tudi za vandalizem.
V Novi gorici pa nič takega. Neki Otok sužnjev, so odkrili, ki datira tam iz začetka osemnajstega stoletja in tudi modrovanje »Kam po krizi«, ki so ga Jožef Školč, Matjaž Hanžek in Marta Gregorčič postavili tokrat pod razkošno murvo v romantično okolje Nemčevega vrta v Biljah, nedaleč proč, jih ni moglo odpihniti drugam – kot nazaj v Atene. Pomirjene, pobotane, vendar sploh ne vdane v usodo. Ne sužnja ne aristokrata. Kajti: revolucija je zgolj epizoda in ko se zanjo pokaže priložnost, jo je treba pač izkoristiti. Vendar po pameti, kajti sodba – ne glede na to, kdo je razsodnik, torej – božja ali ljudska – na koncu ustreza tistemu Konfucijemu reku, da kdor seje veter, bo žel vihar.
Na Novogoriškem odru minuli četrtek ni pihalo. Se je pa bleščalo od utopije izpod peresa francoskega filozofa iz 18. stoletja Pierra de Marivauxa, avtorja, ki je Novogoričanom ljub tako, da so ob 40-letnic gledališča pripravili celo razstavo plakatov, fotografij in skic o tam odigranih njegovih delih.
Po premieri Otoka sužnjev, ki je bila tudi slovenska praizvedba, postavljena s prevodom Dese Puc in v režiji Zvoneta Šedelbauerja tako, da ni potrebovala dramaturškega soavtorstva, smo prav o tej posebnosti povprašali najprej z letošnjim letom novo umetniško vodjo novogoriškega gledališča, Iro Ratej:
Repertoar, za katerega prevzema odgovornost Ira Ratej, bodo v novogoriškem nacionalnem teatru zastavili v prihajajoči sezoni 2010/2011, tako da se nam v prihodnjih tednih zagotovo še obetajo srečanja s to našo znanko, donedavna še dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Z Zvonetom Šedlbauerjem, režiserjem, ki bi Marivauxa najraje vzel za svojega, da bi se družno lotevala družbenih krivic z odrskimi sredstvi, z ustvarjalcem, ki bi mu zlahka podtaknili trditev, da smo pravzaprav na istem kot oni v osemnajstem stoletju, sva se pogovarjala, ja, tudi o letečih granitnih kockah iz dneva pred novogoriško komedijo.
Iztok Mlakar je v Otoku sužnjev upodobil Trivelina, modreca, prizemljenega boga, razsodnika, šerifa, najbrž tudi maščevalca. Vsekakor pa neprizivnega gospodarja Otoka sužnjev, ki bi lahko bil tudi Otok revolucije – vsaj za za en dan ali otok imenovan Mala utopija.
Na sprejemu po premieri pa smo v intimnem ali morda zelo strokovnem pogovoru zmotili še dva gledališčnika: člana ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Borisa Kosa in še enega Mlakarja, režiserja Dušana Mlakarja:
Kristijana Gučka, ki je upodobil Ifikrata, neotesanega in kasneje skesanega aristokratskega mladeniča, danes bi mu rekli yapi – ali vsaj kandidat za tajkuna, smo presenetili na popremierskem sprejemu. A ne le njega, tudi direktorja gledališča, Joška Čuka, ki se mu počasi izteka prvo leto vodenja novogoriškega gledališča, prav v času, ko se napreza dokončati investicijo v malo dvorano, oder ali sceno – karkor koli bodo stvar že poimenovali. V tem pogovoru nam je pomagala tudi kolegica z nacionalke Janja Koren. Gorenjci se med seboj, pa čeprav priseljeni ali razseljeni, pesenetljivo hitro sporazumejo…
In še namig za odločitev: predstava je vihravo razpršena v nekaj manj kot poldrugo uro, in na pravih mestih osredotočena, da zadrži gledalca ves čas v sproščenem pričakovanju razpleta. Kajti: Po brodolomu se moški in ženski par, gospodar s služabnikom in gospodarica s služabnico, znajdejo na otoku, kjer so pobegli grški sužnji vzpostavili posebno družbeno ureditev: gospodar mora pristati na zamenjavo vloge s služabnikom, sicer bo ob glavo …
Ob že omenjenih – Desi Puc, Kristijanu Gučku, Iztoku Mlakarju in Zvonetu Šedlbauerju, naj povemo, kdo vse je še soustvaril Otok sužnjev: Harlekina je upodobil Peter Harl, Efrozino – Arna Hadžialjević, Kleanto – Helena Peršuh, Otočane pa sami gostje – Staško Marinič, Dean Petrovič, Damijan Klanjšček, Damir Ipavec in Jure Modic.
Svetovalka za jezik je bila Alida Bevk, scenografka Špela Puc, njen asistent pa Gregor Fajfar, kostumi so delo Bjanke Adžić-Ursulov, koreografija pa Tanje Skok, odrsko svetlobo je ustvaril Samo Oblokar, glasbena oprema pa je delo Darje Hlavka.
Več kot pol stoletja pred francosko revolucijo si Marivaux s »filozofsko komedijo« ni prizadeval dramatizatirati teze o enakosti, ampak očarati in vznemiriti gledalce. Kako njegov eksperiment razumemo danes, ko se spričo aktualne krize znova vrača pojem utopije? Morda nam to kmalu povedo premišljevalci izpod Nemčeve murke v Biljah? Ali pač njihovi oponenti pri Žigi Turku ali celo pri Mitji Gaspariju. Kdo ve…? Samo, da ne bomo zaman iskali novih Aten in Bog ne daj – novega Otoka sužnjev, sem še dodal spraševalec, snemalec, montažer in zapisovalec, Andrej Pengov. Suženj, kakopak – v gospodarjevi preobleki, seveda! Razlike med ljudmi so (menda) preizkus človečnosti…