Simon Gregorčič tudi v ljubljanski Drami

Majska gostovanja novogoriškega, ptujskega in kranjskega gledališča

Minulo soboto so na velikem odru SNG Drama Ljubljana uprizorili igro Vdovin zmenek Israela Horovitza v režiji Igorja Samoborja in koprodukcijski izvedbi Mestnega gledališča Ptuj in SNG Nova Gorica. To gostovanje sodi v sveženj majskih gostovanj drugih slovenskih gledališč v središčnem slovenskem Talijinem hramu, ki se je začelo že pred-prejšnjo soboto in nadaljevalo s ponedeljkovo ponovitvijo predstave Kdor sam do večera potuje skoz svet SNG Nova Gorica. V ljubljanski Drami so se tokrat odločili za nabor predstav, ki so bile v tej, zdaj že iztekajoči se sezoni, premierno uprizorjene na drugih domačih odrih. Pred časom smo v Drami videli tudi Satrove Muhe v režiji Janeza Pipana, v tokratnem nizu pa bodo prihodnji četrtek nastopili še kranjski gledališčniki s Temi sestrami Antona Pavloviča Čehova v režiji Oliverja Frljića.

Dokumentarna fikcija, kakor so žanrsko označili predstavo Kdor sam do večera potuje skoz svet – je več kot dokumentarna igra o Simonu Gregorčiču. Besedilo in v tem primeru tudi scenarij in režija so delo Nede Rusjan Bric.

Novogoriški gledališčniki so to dramsko igro, dopolnjevano s filmom oz. videom, potem, ko je sredi lanskega septembra aprila doživela odmevno krstno uprizoritev na domačem odru, postavili torej tudi na veliki oder Drame v Ljubljani. Neposredno po prvi predstavi smo se prav tam, posebej za Radio KAOS, pogovarjali z avtorico in režiserko.

Kdor sam do večera potuje skoz svet je torej biografska drama o Goriškem slavčku, ki je pred več kot sto leti hrepenel in svoje srce izlival v pesmi, je zgodba o vzponih in padcih človeka, globoko razmišljujočega in še globlje čutečega do vsega, kar ga obdaja. Je pripoved o življenjski poti pesnika, ki je bila nenavadno razgibana za katoliškega duhovnika, polna strasti in odseva duh tistega zatohlega časa, v katerem pa vznika želja po narodni enotnosti in vsakodnevno spopadanje za obstanek slovenskega jezika.

Napadi na Gregorčiča, v katerih je bila najbolj zagreta prav njegova cerkev in v besedilu je večkrat omenjen dušebrižni škof Mahnič, so mu jemali samozavest in umetniško moč. Nenehne ustvarjalne krize in depresije so botrovale vse hujšim težavam z zdravjem, ki jim je na koncu podlegel. Skozi vse to pa kot žarek presevajo neizpolnjena, nikoli pozabljena čustva do dekleta, iz katerih so vzklile najlepše ljubezenske pesmi. O vsem tem govori tudi ta predstava, v kateri Gregorčiča v njegovih različnih obdobjih izvrstno upodobijo kar trije igralci.

In kot nalašč, je bil tisti sobotni večer v eni od gledaliških lož njegov tudi Mahničev soimenjak, veliki mojster in učitelj gledališke besede ter izvrsten poznavalec te umetnosti, danes 83-letni prof. Mirko Mahnič. Kolikor smo uspeli preveriti nista s škofom v sorodstvu. Vsaj bližnjem ne. Zanesljivo pa lahko trdimo, da sta bila pomembno različnih pogledov na vero in cerkev. Četudi je bil prof. Mirko Mahnič deležen – kot nam je pred leti povedal v intervjuju, ko nas je obiskal v studiu Radia KAOS – tudi stroge in zelo uokvirjene verske vzgoje in velja za globoko vernega, toda napredno mislečega poznavalca, strokovnjaka slovenske, posebej odrske besede, se je od togih klerikalnih nazorov kmalu odmaknil. In ko smo ga po predstavi vprašali, če mu je bila predstava všeč, ni bil vprašanja najbolj vesel… Žal, je moral, še preden smo uspeli zvedeti kaj več, že oditi…

No, pa nazaj k predstavi Kdor sam do večera potuje skoz svet – Simon Gregorčič. Igro na zelo enostavno oblikovanem odru, kjer, razen velikih dostropnih panojev, ki služijo tudi kot zaslon za projekcijo filma in hkrati kot kulisje, ki ga premikajo igralci sami in se s tem pomikajo v različna okolja, prostore in čase, pomembno dopolnjuje filmska zgodba o pesnikovih prapotomcih. Vse povezuje, kar se kaže tako na odru kot na filmu in kar je sklepni dokaz, neke vrste »corpus delicti«, zlata žepna ura na prav tako bleščeči verižici. Pesnikova ura, seveda…. In škof Mahnič, Anton Mahnič s Krka, da ne bo pomote, je imel prav. Šimon se je zaradi strasti, ki ga je oddaljevala od ljubezni do Boga, predal grehu. In to, pomislite, z učiteljico Dragojilo Milekovo!

Njen lik v igri je upodobila Vesna Vončina. Mladega Simona Gregorčiča igra Peter Harl, malo starejšega Blaž Valič, starega pa Ivo Barišič, ki je bil nedavno tega, tako kot Neda Rusjan Bric, nagrajen s Primorsko gledališko nagrado tantadruj. Gregorčičevo mati igra Dušanka Ristić, prijatelja, urednika in kritika njegovega pesniškega ustvarjanja in podpornika hkrati, Frana Erjavca upodablja Gorazd Jakomini, žensko in njenega brata – duhovnika v filmu, Gregorčičeva prapotomca, pa Marjuta Slamič in Matej Puc.

Predstava Kdor sam do večera potuje skoz svet – Simon Gregorčič trenutno nima razpisanih terminov. Druge, vsekakor pomembne podrobnosti si lahko ogledate na spletni strani novogoriškega gledališča, kjer najdete tudi povezavo do kratkega predstavitvenega posnetka, ki vam ga bomo za konec tega prispevka, ki sem ga pripravil Andrej Pengov, zavrteli tudi mi.

Leave a Reply

Your email address will not be published.