Plečnikove nagrade, Slike z usmrtitve in osmi koncert Oranžnega abonmaja

Osma oddaja Umetnost KAOSa

V današnji oddaji Umetnost KAOSa je bilo za raziskovanje in premišljene akademske posege v arhitekturi, ki se sama po sebi in zaradi nje vzpostavlja kot umetnost, namenjenega kar nekaj prostora in časa. V Generator smo namreč povabili Andreja Hrauskyja, predsednika Društva arhitektov Ljubljana. Z njim bomo listali in odstirali podobe letos s Plečnikovimi odličji nagrajenih del. V Izostritvah se bomo s pomočjo dramaturginje in dramskega igralca lotili razprave o ustreznosti ogromne slikarije, na kateri naj bi bila upodobljena znamenita pomorska bitka pri Lepantu davnega leta 1571, ko je beneška država slavila veliko zmago nad Turki. O slovenski praizvedbi gledališke igre Howarda Barkerja Slike z usmrtitve bomo špičili, ostrili misli z Darjo Dominkuš in Valterjem Draganom. Dirigent, urednik glasbenega programa Francoskega radia ter Radia Romanske Švice, pedagog in muzikolog Alain Pâris bo konec tega tedna, v četrtek in petek, dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije, Slovenskemu komornemu zboru, Zboru Consortium musicum in solistki, kanadski sopranistki in hčeri slovenskih staršev Theresi Plut. O Osmem koncertu Oranžnega abonmaja, v okviru katerega bodo izvedli suito Pet elementov šanghajskega skladatelja Čigang Čena in simfonično pesnitev Francoza Florenta Schmitta – Salomina tragedija, op.50, v drugem delu pa mogočno skladbo za sopran, zbor in orkester Parižana Francisa Poulenca – Stabat Mater, se bomo pogovarjali z direktorjem Slovenske filharmonije Damjanom Damjanovičem.

Za predvajanje posamezne rubrike kliknite na sliko spodaj.

V času, ko v svetu naraščajo ekonomska, ekološka in energetska kriza, pri nas pa tudi specifična kriza vrednot in z njo povezano nespoštovanje intelektualnega dela, jim kot simptom sledijo tudi opešana gradbena aktivnost in drastično padanje cen arhitekturnih storitev, ki se bo slej ko prej odrazilo tudi v (še) slabši kakovosti posegov v prostor. Zato bi bilo krizo modro razumeti tudi kot čas za temeljit in temeljni premislek, za ponovno izpraševanje o smislu, vlogi in poslanstvu arhitekturne kulture, v svetu in še posebej doma, so bile sklepne misli zapisane in izrečene ob podelitvi letošnjih Plečnikovih odličji 18. aprila v Narodni galeriji. Letošnja Plečnikova odličja so potrdila prav to ključno zavedanje o odgovornosti arhitektov v odnosu do – z zakonom favoriziranih – investitorjev in novodobnih kapitalistov, zatrjuje Andrej Hrausky, Predsednik Društva arhitektov Ljubljana, in predstojnik stanovske Galerije DESSA.

Na letošnji razpis je prispelo 29 del, ki so jih predlagali posamezniki, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani – Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani – Biotehniška fakulteta in Visoka šola za dizajn. Žirija v sestavi: predsednik Tomaž Krušec ter člani dr. Živa Deu, Jože Peterkoč, Aleksander Ostan in dr. Petra Čeferin; je dodatno predlagala še sedem del. Pregledali 17 predlogov za dosežke s področja oblikovanja okolja – arhitekture,
2 predloga za dosežke na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike ter 10 predlogov za študentska priznanja.

Plečnikovo nagrado so podelili projektu Prenova Škrateljnove domačije v Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, katerega avtorji so Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič inTeja Savelli,
tri Plečnikove medalje pa Maruši Zorec in Matjažu Bolčini za projekt Prenova Vetrinjskega dvora v Mariboru, Matiji Bevku in Vasi J. Peroviću za projekt Stanovanjska soseska Sotočje v Kranju ter Mihi Kajzelju za Bivak pod Grintovcem. Študentski Plečnikovi priznanji sta bili podeljeni Tomažu Budkoviču za Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca in Ajdinu Bajroviću za idejno zasnovo večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok.

Andrej Hrausky deli mnenje z žirijo, da nas letos nagrajeni, s preprostimi posegi in skromnimi sredstvi realizirani pristopi in rešitve v manjšem, a za bivanje večine še kako pomembnem okolju, navdajajo z upanjem in zaupanjem, da bo mlajša, prihajajoča generacija v naselbinskem prostoru slovenskih kulturnih krajin znala poiskati izziv in najti ustvarjalno ravnovesje med podedovano in novo ustvarjeno arhitekturo; sonaravno, vzdržno ravnovesje, ki ga je bilo v polpretekli dobi XX., a tudi v prvem desetletju XXI. stoletja vse premalo. In da bo politika,tako nacionalna,kot tudi lokalna,taki novi občutljivosti znala prisluhniti.

Minulo soboto premierno in sploh prvič /praizvedba/ uprizorjena gledališka igra Howarda Barkerja Slike z usmrtitve pripoveduje o nastanku slike znamenite bitke pri Lepantu (1571), s katero želi beneška država počastiti svojo veliko zmago nad Turki. Toda slikarka, ki so jo izbrali za to pomembno nalogo, vse bolj ugotavlja, da je bila bitka v resnici samo velika morija in nesmiselno klanje, o čemer pričajo žrtve na obeh straneh. Zaradi takega pogleda seveda pride v konflikt z naročnikom.

Barkerjeva pronicljiva igra skozi duhovite dialoge in slike groze govori o vprašanju umetnikove vesti in o razkoraku med umetnostjo, ki naj bi slavila državo, in umetnostjo, ki govori resnico, zatrjuje dramaturginja predstave gospa Darja Dominkuš. Igra tega sodobnega angleškega dramatika je nastala leta 1984 in je bila najprej napisana za radijsko rabo in leta 1984 tudi predvajana na BBC-ju, že 2 leti zatem p so jo v prevodu Janeza Gradišnika posneli in v režiji Rosande Sajko objavili tudi na Radiu Slovenija, takrat pravzaprav Radiu Ljubljana. Odločitev, da se jo uvrsti na Dramin repertoar kot zadnjo premiero te sezone, je bila vendarle tudi zato najbrž lažja? Kaj jih je v tem Barkerjevem besedilu najbolj pritegnilo, da so se zanj odločili v SNG Drama Ljubljana? Zagotovo ne zgolj zaradi Poraza velike zmage, kakor je naša prva sogovornica v Izostritvah naslovila esej v gledališkem listu Slike z usmrtitve.

Naš drugi sogovornik, sprva prav nič zgovorni igralec Valter Dragan, ki je upodobil lik kardinala Ostensibila, predsednika sveta za umetnost v Beneške republike, pa je že od svojih igralskih začetkov zaljubljenec v Barkerjeva dramatska besedila. Navdušen je nad igro svojih kolegic in kolegov in če bi, bi morda – tudi po mnenju gledaliških sijajno odigrano vlogo – zamenjal z vlogo Galactie, ki jo je izvrstno upodobila Saša Pavček. Vendar v tem delu, to pač ni mogoče, da bi moški igrali ženske vloge, kaj šele zahtevno vlogo strastne, vase prepričane in cenjene pa zaničevane in znova pripoznane slikarke, umetnice in ljubice. Tako mu je ostalo samo, da si zaželi morda vlogo beneškega doža Urgentina, ki ga nonšalantno in kot to zna v kateri koli vlogi prepričljivo in prepričano Marko Mandič. Ampak to je samo kanček tistega, kar nam je povedal v – ja, ne prav vsakdanjem pogovoru.

Ob že omenjenih treh igralcih na zapišemo še imena vseh drugih nastopajočih kakor tudi drugih avtorjev te predstave: Uroš Fürst , Matija Rozman, Maša Derganc, Rok Vihar, Barbara Cerar, Iva Babić, Gorazd Logar, Aljaž Jovanović in Zvone Hribar. Nekateri med njimi igrajo več vlog, saj v besedilu nastopa kar 25 likov. Prevajalec je bil Zdravko Duša, režiserka Avstralka Lindy Davies, scenografinja in kostumografinja Sanja Jurca Avci, skladateljica Cathy Milliken,
oblikovalec zvoka in glasbeni vodja Igor Leonardi, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, prevajalka na vajah Lija Pogačnik, ssistent scenografinje pa Benjamin Hafner.

V četrtek in petek, torej ob koncu tega tedna bodo v Gallusovi dvorani Orkester Slovenske filharmonije,Slovenski komorni zbor, Zbor Consortium musicum in sopranistka slovenskega rodu Theresa Plut, pod vodstvom francoskega dirigenta Alain Pârisa izvedli zahteven program 8. koncerta Oranžnega abonmaja.

Na sporedu bodo skladbe kitajskega skladatelja z mnogimi izkušnjami na evropskih in svetovnih odrih Čigang Čena – suita Pet elementov in simfonična pesnitev Fracoza Florenta Schmitta Salomina tragedija, op. 50 ter pompozno delo za sopran, zbor in orkester Francisa Poulenca Stabat Mater. Francosko obarvana glasbena večera, kajti tudi skladatelja Čena smemo šteti med francoske, zagotovo pa vsaj med frankofonske umetnike, saj le leta 1984, poem, ko je zmagal na kitajskem nacionalnem razpisu in dobil dovoljenje za podiplomski študij v tujini. odšel je v Pariz in tam ostal do danes, je Slovenska filharmonija tokrat pripravila v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier v Ljubljani. Kako je do tega sodelovanja sploh prišlo, in kdo so sodelujoči umetniki – pa tudi o Poulencovi Stabat Mater, je Andreju Pengovu v Spogledovanjih, sklepni rubriki oddaje Umetnost KAOSa pripovedoval direktor te umetniške ustanove s tristo in desetletno tradicijo Damjan

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *