Silvestrski A propos, Človek: Direktorji v kulturi o svojih ljudeh in o oblasti
|
Spoštovane dame, cenjeni gospodje! Pred nami je zadnja letošnja oddaja A propos, Človek!, ki jo v okviru istoimenskega projekta pripravljamo ob podpori javnih sredstev, ki jih zagotavlja Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Tokrat smo si zastavili za cilj, da obiščemo večino kulturnih ustanov, zlasti gledališč, ki delujejo zunaj državne prestolnice – katera od njih celo onkraj nekdaj zakoličenih državnih meja. Obiskali smo gledališča na Ptuju, v Novem mestu, Celju, Mariboru, v Kopru in Kranju, Novi Gorici in Trstu ter ustanovi, ki sta po svoje zelo posebni, vendar temeljita na kulturnem izročilu in tudi umetniški dejavnosti.
To sta Muzej kasaštva v Ljutomeru, kjer so letos obeleževali 140 let kasaškega športa in posebne gospodarsko-športno-kulturne dejavnosti ter Zavod za kulturo, turizem in šport v Murski Soboti. Naš namen je bil predstaviti ljudi, ki kulturo in dejavnost ustvarjajo in njihovo publiko, obiskovalce. Skušali smo zvedeti, če se da s kulturo in umetnostjo pri nas zaslužiti, morda celo obogateti in nagovorili smo jih, da lokalnim in državnim oblastem povedo, kar jim gre…
Zbrali smo toliko gradiva, da vsega ne moremo objaviti v tej oddaji. Zato smo se osredotočili zgolj na prvo in pri štirih sogovornikih tudi za slednje vprašanje… Čeprav so vsi, do zadnjega imel oblastem kaj sporočiti. No, eden med njimi sporoča, da nič. Nič, kar bi bilo več od njegovega dela. Ampak, vse povedano, tudi tisto, kar danes ne bomo objavili, ostaja v pripravljenosti… Za prihodnjič.
Začeli bomo na Ptuju, v Mestnem gledališču Ptuj, kjer je bil oni večer, ob našem obisku, na sporedu predstava, Vilčnikova monokomedija Mali priročnik biznisa. Naš prvi sogovornik je bil direktor gledališča Peter Srpčič. Njega, njegove štiri kolegice in pet kolegov smo najprej prosili, da opredelijo, opišejo človeka, ljudi, ki delajo gledališče.
Anton Podbevšek teater v Novem mestu je zgodba zase. Tako kot pogovor z njegovim prvim človekom Matjažem Bergerjem. Tu je samo njen delček. Tisti o ljudeh, ki z njimi soustvarja to gledališče in potem še oni o oblasti…
Danilo Rošker je direktor SNG Drama, Opera in Balet Maribor. Ta hiša umetnosti je edina tako organizirana v Sloveniji. Pravi, da so po kalvarijah v tamkajšnjem gospodarstvu ob NK Maribor edini prepoznavni znak mesta ob Dravi. Pa prvak tudi. Ne le zaradi gledališkega festivala Borštnikovo srečanje, ki bi ga občina hotela ob 50-letnici prihodnje leto kar ukiniti…
Novogoriško gledališče je zadnjih deset let tudi Slovensko narodno gledališče, kar mu daje tam, na zahodnem robu Slovenije in v predprostoru sklepnega dela slovenskega in v predsobi italskega etničnega ozemlja ter večkulturne Evrope poseben pečat. Ob koncu poletja je direktorsko mesto prevzela mag. Neda Rusjan Bric, na odru in ob njem že nič kolikokrat preskušena in kar nekajkrat nagrajena umetnica.
Mag. Tina Kosi je upravnica Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Izjemna poznavalka gledališkega dogajanja v Sloveniji in motor tamkajšnjih Dni komedije, ki jih, če bi sodili po naklonjenosti financerjev, nekateri bržčas sploh ne bi pogrešali. In zgodila bi se še ena slovenska drama, pravzaprav tragedija o komediji.
Gledališče Koper je še ena slovenska gledališka in širše pojmovana kulturna posebnost. Ja, tudi zaradi nekdaj lučaj oddaljene meje z Italijo. In zaradi Primorskega gledališkega festivala, zaradi povezav z gledališči v Sloveniji, v sosednji Hrvaški in še kje ter zaradi 15-članske ekipe, ki jo vodi direktorica Katja Pegan.
Tudi Prešernovo gledališče Kranj ima svoj festival: Teden slovenske drame. Sodi med tiste redke gledališke ustanove, ki jih ustanovitelj, to je občina, izdatno podpira. Obiskali smo jih na dan, ko so že 249-ič igrali Linhartovo Županovo Micko v Režiji Vita Tauferja. Tudi z gospo Mirjam Drnovšček sva začela z vprašanjem: Kdo je, kakšen je gledališki človek? Človek. ki gledališče »dela«.
V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu je septembra prevzel programske vajeti režiser in nekdanji programski vodja SNG Drama Ljubljana Eduard Miler. Srečala sva se po izjemno odmevni predstavi nastali po predlogah dramskih besedil Kakor v snu Marka Sosiča in v režiji Igorja Pisona Trst, mesto v vojni. Predstavo igrajo v italijanščini s slovenskimi nad-napisi, zvečine v manjši dvorani Barttoli v velikem deželnem gledališču FJK Rossetti, nekaj ulic proč od domače Via Petronio. Predstava je seveda povsem enakovredna koprodukcija teh dveh gledališč, v kateri nastopajo slovenski in italijanski igralci.
Ustavili smo se tudi v nenavadni kulturni ustanovi. V muzeju kasaštva v Ljutomeru, kjer tamkajšnji rejci konj pravkar končujejo obeleževanje 140-letnice ljutomerskega kasača. Nap sogovornik je bil mag. Janko Slavič, predsednik kasaškega kluba.
In nazadnje, a ne povsem na koncu, smo obiskali še eno nenavadno kulturno inštitucijo: Zavod za kulturo, turizem in šport v Muski Soboti, naša sogovornica je bila mag. Brigita Perhavec, direktorica zavoda, ki nam je povedala še marsikaj več, kot smo uspeli v tej oddaji objaviti.
Prav za konec pa objavljamo še mnenja oz. sporočila vladi, kulturni in občinskim oblastem, kako ravnati s kulturo in umetnostjo ter kako jo razumeti, da ne bo končala kot krizantema siromakova. Mimogrede: vsi naši sogovorniki so pri tem sodelovali. Drugih šest bomo objavili ob kaki drugi priložnosti.
Sklepno oddajo Radia KAOS iz niza A propos, Človek, ki smo ga v letošnjem letu realizirali s pomočjo javnih sredstev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije podpisujeva Aljaž Pengov Bitenc in Andrej Pengov. Morda s čim podobnim nadaljujemo tudi v novem letu. Naj vam bo zdravo, milo in naklonjeno… Za srečo boste pa poskrbeli sami. Vedoželjnim, upornim in pogumnim je vedno blizu. Vse dobro, torej tudi v 2015!