Človeka spoznaš pri športu

Spoštovani! Pravijo, da pri športu resnično spoznaš človeka. No, tudi če tega ne pravijo, bi lahko kaj takega rekli, saj še kako drži. Merjeno s tem vatlom smo Slovenci – ne glede na to, kako obrnete – nogometna nacija. Ulice Ljubljane in bržkone drugih slovenskih mest ter krajev so bile včeraj okoli ene popoldne puste. In to ne zaradi nedeljskega kosila.

Narod je gledal tekmo. In se veselil. Levi, desni, branilci, napadalci, Ljubljančani, Gorenjci, Dolenjci, vsi smo bentili ob izgubljenih priložnostih, se prijeli za glavo v 78. minuti, ko je Šuler Handanovićevo podajo hotel sprejeli »lagano sportski« in skoraj zakrivil gol, ter le minuto kasneje skočili kot eden, ko je Koren naredil tisto, kar kapetani delajo. Odločil tekmo.

No, za analizo tekme bodo do petka skrbeli drugi, bolj usposobljeni. Nedeljskih 110 minut (skupaj s premorom med polčasoma in sodnikovim podaljškom) pa je na žalost pokazalo tudi, da ima složnost naroda svoje meje. Skoraj tako, kot na kakšnem referendumu. Tako sta pred tekmo dva od bolj popularnih lokalov v središču mesta sodelovala, si delila televizijski signal in klientelo. A dogovor je zdržal le do polčasa. Potem je – uradno zaradi slabe kvalitete signala, neuradno pa zato, ker je bilo premalo gostov – en lokal odklopil drugega. Toliko o sodelovanju.

No, po drugi strani je res, da je sodelovanje mogoče le, če je ekipa prava. Prva tekma na prvenstvu je pokazala, da znajo naši nogometaši sodelovati. Podati, ko je treba, pomagati v obrambi ali pa potegniti v napadu. Na srečo v ekipi (zaenkrat) ni izrazitega solerja, ki bi uničeval kolektivni duh in borbenost reprezentance. Kam to lahko vodi, smo prav tako v nedeljo videli v nekem drugem lokalu, kjer so si – kdo ve, zakaj – omislili Vilija Resnika. Avtor sicer zabavljivega komada Na fuzbal me pust je s svojimi slaboumnimi komentarji, ki so med tekmo doneli iz ozvočenja dotičnega lokala dokazoval, da so še hujše stvari kot trikratni šus v glavo iz neposredne bližine, kot se je to to zgodilo Radosavljeviću.

Resnikovi vulgarni komentarji tipa »kurba, sodnik« ali pa »dejmo, pizda, podaj«, so sicer standardni vložki vsakega poštenega ogleda nogometa, a ko skupaj z mikrofonijo brez repa in glave cvilijo iz ozvočenja in se zdijo blazno smešni zgolj njihovemu avtorju, potem je jasno, da kobajagi zvezdniški status še ne zagotavlja stila. Dobro, s tem stavkom smo sicer odkrili le toplo vodo, a Resnikove nedeljske solaže blizu Prešernovega trga so izkopale novo dno samovšečnih kretenizmov na tej strani Alp.

Zatorej: Ko boste iskali lokacijo za ogled petkove tekme proti Amerom, se pozanimajte o dvojem: ali bo televizijski signal zdržal celo tekmo in ali se kje v bližini nahaja Vili Resnik. Če je odgovor na prvo vprašanje »da« in na drugo »ne«, potem ste na konju. Sicer pa vam zaupamo, da veliko namigov o dobrih lokacijah za oglede tekem dobite tako, da se včlanite v Facebook skupino Nogomet za punce. Ja, tako je – zdaj že ženske moškim razlagajo, kje se gleda nogomet.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.