Deveti maj naj bo državni praznik

Spoštovani! Več deset tisoč glava množica, ki se je v soboto udeležila Pohoda ob žici, je pokazala, da spomin na osvoboditev Ljubljane nikakor ne odmira. Še več, udeležba na celotnem, 35-kilometrskem pohodu je bila letos tolikšna, da je organizatorjem zmanjkalo kartončkov, na katerem so pohodniki zbirali žige na osmih kontrolnih točkah. Dejstvo, da je vse skupaj potekalo v deževnem vremenu, zgolj potrjuje, da Ljubljančanke in Ljubljančani svobodne prestolnice ne jemljemo kot samoumevne.

Pol ob žici sporoča cel kup stvari. Od tega, da je bila Ljubljana med leti 1942 in 1945 v bistvu največje taborišče v Evropi, do tega, da je slovenski, še posebej ljubljanski karakter dovolj zajeban, da se kljub svoji občasni prevzetnosti in provincialni zaplankanosti ne da, ko stvari postanejo resne. A tisto, kar 35 kilometrov steze, nekdaj imenovane Pot spominov in tovarištva v resnici sporoča je, da še tako kruti vojni in še tako sladki zmagi sledi mir, ki je pogosto dosti bolj kompliciran kot vojna.

Ljubljana je mesto heroj. In navkljub ciničnim pripombam, ki so jih ta konec tedna na enem od socialnih omrežij spuščali kolumnisti z več ali manj kilometrine, je lepo in prav, da se jo enkrat na leto ponovno simbolno osvobodi. Če nič drugega, deset tisoči na ta način sporočijo, da jim je še kako mar za svobodo belega mesta. A tisto, kar Ljubljano deveta maja ločuje od vseh ostalih mest po svetu je to, da je s Potjo dokazala, da je sposobna ne samo podoživljati vojno, temveč tudi živeti v miru.

To, da je bodečo žico zamenjala Pot, je največja možna zaveza miru. Orodje vojne, terorja in smrti je zamenjalo orodje rekreacije, dobrega počutja in (bolj ali manj) spokojnosti. Nekaj podobnega je le še potapljanje starih vojaških ladij, na katerih potem ustvarijo umetne koralne grebene. A medtem ko Avstralci in Američani to počnejo šele par let, so se prebivalci ni prebivalke belega mesta letos na Pot podali že štiriinpetdesetič.

Zato morda ne bi bilo napak, če bi tudi deveti maj razglasili za državni praznik. Saj ni nujno, da bi bil to ravno dela prost dan. Sploh glede na krizo. A če v tej državi praznujemo vsak pok puške, vsak miniran most in če obhajamo vsako kost, najsibo bela ali rdeča, bi se spodobilo, da bi praznovali tudi dan, ko so je v Evropi končno zavladal mir.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *