Za dan zmage: 5fantkov.si Simone Semenič

Sicer v zmagovito slavje odeto Ljubljano, ki je od petka do sinoči proslavljala 65-letnico zmage nad fašizmom in nacizmom so v soboto zvečer na komornem odru Studia v Mestnem gledališču ljubljanskem obogatili z novo zmago. Z zadnjo premiero tega prestolnega gledališča v iztekajočo se sezoni. 5 fantkov.si Simone Semenič je vsekakor zmaga. Ne nad JLA, ki se kot kratica za Justice`s League of America že kmalu po začetku pojavi na steni in v besedišču, pač pa kot razkritje nasilja, s katerim je prežeta otroška igra.

Igrarije petih fantkov, ki jih igrajo in se jih igrajo dekleta, gospodične, gospe, žene, ženske. Igralke. V izvrstno odigranih vlogah deset, enajst letnih dečkov: Jana Zupančič, ki upodablja lik Blaža, Mojca Funkl igra Jurija, Tanja Ribič je Denis, Maja Boh je vstopila v dušo, govor in kretnje Vida ter Stannia Boninsegna, v vlogi Krištofa, ki mu je vse na svetu brez veze.

In še prvi vtis: prvih 10 minut je dogajanje na odru avtorju tega zapisa začelo parati živce… Potem pa nenaden obrat. In hvala bogu se človek mojih let zave in hkrati zgrozi, da to ni njegov čas, da so naše igrarije bile res drugačne, druge, ja, morda sem in tja tudi s kaj simbolnega, manj dejanskega nasilja, čeprav smo se kdaj stepli tudi do krvi, in da je to, kar smo videli v dobri uri res samo igra v igri. V igri brez prave zgodbe, v igri, ki že na prvi pogled nima klasične dramaturške zgradbe, se nam zgodi otroška neposrednost sodobnega sveta, ki živi mimo sveta odraslih in ki ga hoče čim bolj verodostojno oponašati, kakor ga vidijo nezmotljive otroške čutne in fizične zaznave. Pet igralk v igri s prologom in epilogom, z nanizanimi prizori nasilja, ki ga zmore otroška izkustvena domišljija. Domišljija, ki se v epilogu na svojstven način tudi realizira, potem, ko se ob samomoru enega od junakov, v njegovem 23-letu znova in poslednjič srečajo: v skoraj natanko istih vlogah, v katere so se kot otroci vživljali jih želeli, podoživljali – kot odrasli.

Da se zdržat. Saj traja samo dobro uro, vendar – kot bi bil človek v gledališču ves večer. Vredno ogleda. Morda te opomni, da je kdo od njih, otrok,namreč, sam doma… Res? kje? Nekje pač že, so sami sebi prepuščeni otroci, ki so morda bolj odrasli, kot si upamo misliti…

Kljub oznaki, da je to igra s prologom in epilogom, zgodba vendarle je: igra, niz iger petih dečkov v zapuščeni hiši, ki jo imajo za svoje skrivališče. In z nikomer od njih ni prav nič narobe. Nihče od njih ni izločen, poškodovan. Kar je hudo, je sporočilo med vrsticami: zapuščeni so, svet staršev se zanje pravzaprav ne zmeni… Zanje so tokrat v MGL ob že navedenih ustvarjalcih poskrbeli tudi kostumografka Mateja Benedetti, scenograf Branko Hojnik in oblikovalec svetlobe Aljoša Vizlar. S podpisom k tej objavi: Supermenska Mika Miška s titovko na glavi in partizanskim vzdevkom: apb-ja. Te igrice se pa ni še nihče zmislil.. Ne, res?

foto z vaj: Miha Fras/MGL