Pravi Ljubljančani in njihova okna

Spoštovani!

Civilna iniciativa Tržnice ne damo je – kot vse kaže – pri ministrici za kulturo Majdi Širca naletela na bolj ali manj gluha ušesa. Drugače povedano, župan Zoran Janković je skupaj s podžupanom Koželjem ministrico prepričal, da so garaže pod ljubljansko tržnico izvedljiv in dobrodošel projekt, ki bo Plečnikovo dediščino kvečjemu dopolnil. Ogorčenje, ki je sledilo, je bilo pričakovano. Civilno iniciativo je najbolj zbodla opazka ministrice, da so njihovi argumenti čustveni. Temu je tako na današnji novinarski konferenci sledil dejanski izliv čustev, ki ni v ničemer zaostajal za balkanskimi koloriti, ki jih mnogi tako radi očitajo županu Jankoviću.

Osnovna težava civilne iniciative je seveda dejstvo, da je zelo heterogena. Tako lahko v eni sapi slišimo, da bo gradnja garažne hiše uničila tržnico na Vodnikovem trgu, pa tudi, da bo uničila družabno življenje na tržnici, saj solate tja konec koncev nihče ne hodi kupovat. Hkrati lahko slišimo, kako so garaže v mestnem jedru nepotrebne, saj je avto preživet koncept in predlog za gradnjo garažne hiše pod grajskim gričem, ki bi lahko nadomestila vse tri garaže, ki jih želi v ožjem prometnem središču zgraditi župan.

Civilna iniciativa si tovrstno heterogenost seveda lahko privošči, saj ni nikomur odgovorna, čeprav sami sebe vidijo kot zaščitniki tržnice, kot jo poznamo danes. Še več: tako med vrsticami je razbrati, da – vsaj nekateri – sami sebe vidijo kot prvo in zadnjo obrambno linijo pred barbarskim pohodom modernega v del Ljubljane, ki da je popoln.

In ko odstranimo vse verbalizme, ki segajo od malomeščanskih razlikovanj med »pravimi« in »nepravimi« Ljubljančani, do čisto konkretnih obtožb o kupovanju ministrice in njenega ministrstva s strani bogatega župana, pridemo do srži problema: prometne ureditve Ljubljane. Kajti, če bi bil promet urejen tako, kot je treba, potem garaža pod tržnico – ali kje drugje – sploh ne bi bila potrebna.

In ko definiramo ta problem, se pokaže, da je – sklicevanju na Plečnika navkljub – tudi pri tej civilni iniciativi prisoten tisti znani ljubljanski element »samo ne pod mojim oknom«, ki je tokrat začinjen še z a priori podcenjujočim odnosom do predlaganih rešitev, ki so vse po vrsti slabe samo zato, ker je bil Plečnik pač genij.

Da se razumemo: sploh ni nujno, da so predlagane rešitve dobre. Sploh ni nujno, da je garažna hiša pod gradom slaba ideja. In povsem prav je, da civilno iniciativo skrbi za tržnico in družabno življenje ob njej. A verjetnost uspeha bi bila dosti večja, če bi civilna iniciativa zahtevala – denimo – sodelovanje v natečajni komisiji, kjer bi lahko vplivala na predlagano prometno ureditev tega območja. Ne pozabimo, za to pravzaprav gre.

Ob tem pa kaže opozoriti na zanimiv paradoks. Tik ob tržnici je območje mestnega jedra, kjer je promet z izjemo dostave prepovedan. Pred letom in pol je bil okoli te zapore cel cirkus, saj so se tam prav tako našli »pravi Ljubljančani«, ki so trdili, da bo center osiromašen, pravzaprav uničen, da bo življenje v njem izumrlo, ker dostop z avtomobilom ne bo več mogoč. To so bili najbrž drugi Ljubljančani. In druga okna.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc